"Za rojstni dan sem pojedel ostanek sendviča, ki ga je dijak vrgel v smeti"

“Povozil jo je avto. Ostal sem sam, od žalosti ga cukam!”

Jaz sem Jožek. Star sem bil 60 let. Pred leti sem sanjal, da bom imel za ta rojstni dan veliko ‘čago’, da bom varoval vnukinjo in z vnuki igral fuzbal. Zvečer pa mi bo ženka skuhala dober pasulj s klobaso.

No, za rojstni dan sem klošaril v parku, da bi zbral 5e za mesni burek in eno Laško, slab dan je bil. Itak mi ni nihče verjel, da praznujem rojstni dan. Mislili so, da sem lažniv klošar. Klošar sem. Lažem pa ne. In za rojstni dan sem jedel ostanek sendviča, ki ga je na Gorkega vrgel stran en dijak. Mortadele nimam zelo rad, ampak lakota je lakota.

Nisem se rodil kot klošar. Sem ‘šlosar’, ključavničar. Z ženo sva živela skupaj od mladosti, imel sem svoj biznis, svoj ‘becirk’. Pa je umrla - povozil jo je avto. ‘Zmučkal’ ji je možgane. Moja Ankica, moje zlato. Ostal sem sam. Od žalosti sem ga ‘cuknil’. Nisem šel v službo, pa ni bilo več denarja. Pa so mi vzeli denar. Pa so me dali v samski dom, pa v zavetišče. Ampak ne maram biti tam. Preveč se potem zavedam, da sem klošar. 10 let se poskušam znajti. Ne pijem veliko, kdaj pa si malo olajšam dušo. Za kak mesec mam celo kdaj dom. Sploh poleti, ko služim z nabiranjem sadja.

Ampak zdaj ni poletja. In svoj rojstni dan sem dočakal na ulici.

Mogoče pa bom imel letos le srečo in me zima odnese k Ankici na pasulj s klobaso.

Vse najboljše za 60, Jouža!"

Profimedias

S sinom sva skupaj pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak

Sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima ... Pljučnica... al pa oni KOPB (Kronična obstruktivna pljučna bolezen). Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi ‘cankne’ kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam.

Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagrov, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no, malo več takratnih tolarjev.

Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli imeli na pogodbo. In potem so začeli odpuščati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi - idi, po tolikem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na ta zadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada.

Žena ni delala, je vedno skrbela za najine štiri otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela iti študirat, eden za mizarja pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške imeli in smo se najprej v garsonjero selili.

Starejši je šel za mizarja, pa se je tisto poletje po prvem letniku ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je ‘šleper’ zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res deloven.

Anže Petkovšek

Potem sem se na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla na vas živet. Se nisva nikoli čist ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo.

Ta mlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako, veš. Obe ta mali punci pa sta šli k Marici. Nisem nikogar videl že več kot 20 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali ‘flašo’ kot pa evre. Eto, pa sva jaz pa špricerček na ul'ci.

Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je potem bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zaje**no, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog božiča. Dajo ljudje tudi po dva evra. Pa zadnjič mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, Milka! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra.

Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil, pa noče govoriti z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, imam baje že vnučke. Veš, ne vem, kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, ta veliki so si dovolj nakradli, mi ta mali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živeti.

Saša Despot

V Sloveniji med štiri in sedem tisoč brezdomcev

“Število brezdomcev iz leta v leto narašča, po različnih ocenah naj bi jih bilo od štiri do sedem tisoč. Tisti, ki se z njimi ukvarjajo, opozarjajo, da naraščajočih problemov ne bo mogoče rešiti brez enotne nacionalne politike, zlasti pa ne brez dostopnih stanovanj,” so zapisali predstavniki humanitarnega društva Humanitarček, ki je za namen ozaveščanja ljudi zbralo tudi zgornji dve izpovedi brezdomcev.

V Sloveniji imamo na voljo dva tipa zavetišč, sporočajo iz Humanitarčka. Zaprti tip je zavetišče, kjer brezdomci plačajo participacijo z minimalnim prispevkom, da imajo svojo posteljo. Odprto je 24 ur na dan in vse dni v letu. V zavetišče so lahko sprejete polnoletne osebe moškega spola, ki nimajo možnosti bivanja drugje oziroma se znajdejo v akutni bivalni in eksistenčni stiski predhodne narave. Praviloma so v zavetišče lahko sprejete le osebe, ki so državljani Republike Slovenije in imajo stalno prebivališče na območju mestne občine Maribor, druge osebe pa le izjemoma. V zavetišče ne morejo sprejeti nepokretne osebe ali druge osebe, ki potrebujejo posebno nego in oskrbo. Uporabniki bivajo v zavetišču prostovoljno.

Saša Despot

V odprti tip zavetišča pa pridejo brezdomci vsak dan "sproti". Največje tovrstno je Zavetišče za brezdomce Nadškofijske Karitas. Zavetišče nudi uporabnikom varno, ogrevano prenočišče vsak dan, med 20. uro zvečer in 7. uro zjutraj, v zimskem času pa od 15. novembra do 1. aprila od 19.00 ure zvečer do 8.00 zjutraj. Temeljna cilja sta varna nastanitev ter socialna podpora.

Pomagate lahko tudi z nakupom oz. pripravo paketa za brezdomce. Dodate mu še rokavice in nogavice ter vse skupaj spakirate v nahrbtnik in daste brezdomcu v svojem kraju.

Nekateri rešujejo finančno stisko z ‘žicanjem’, drugi z delom na črno, nekaj pa se jih preživlja s prodajo revije Kralji ulice (predvsem v Ljubljani). Po podatkih društva Kralji ulice število prodajalcev revije z leti narašča; lani jih je bilo 299. Zanje je to služba, kot recimo za nekoga anketiranje. Revijo za 2 evra lahko kupite pred večjimi trgovskimi centri. Včasih je treba poskusiti večkrat.

Iz Humanitarčka imajo za ljudi še nekaj prošenj:

1. Nehajmo jim praviti “klošarji”,
2. pripravimo paket in ga predajmo najbližjemu brezdomcu,
3. kupimo Kralje ulice (Ste vedeli, da se lahko na Kralje ulice tudi naročite? Morda pa letos podarite letno naročnino nekomu za darilo?),
4. odnesite v najbližje zavetišče za brezdomce ali na Kralje ulice oblačila, hrano,
5. lahko pa nekaj sredstev namenite organizaciji Brezdomni - do ključa, ki je slovenska centralna mreža, ki združuje vse organizacije, ki se ukvarjajo/ukvarjamo z brezdomsko problematiko.

Transakcijski račun: IBAN SI56 6100 0000 7933 977
Namen: 30dniza30Srcnihdejanj

Več o projektu in nalogah: https://www.projektvida.org/30dniza30srcnihdejanj