V nadaljevanju preberite:
• Mladi Slovenec Kristijan Tramte je preživel nekaj, kar mu je za vedno spremenilo življenje.
• Danes naš rojak premika meje, ki so se nekoč zdele nedosegljive.
• Njegova pot od najtemnejših trenutkov do športnih podvigov jemlje dih.
• Zdaj ga čaka nov velik izziv daleč od doma.
• Pri naslednjem koraku njegove izjemne poti mu lahko pomagamo tudi mi.
Poskušal se je obesiti. Vrv se je strgala. Zvečer je pojedel 56 tablet in naslednji dan se mu je le malce vrtelo. Pri sedemnajstih je skočil še pod 175-tonski vlak. Tudi to je preživel.
Kristijanu Tramtetu ni bilo usojeno umreti, čeprav je v letih, ko njegovi vrstniki šele zares začenjajo odkrivati življenje, naredil vse, da bi svojega končal. Smrt je iskal večkrat in na načine, ob katerih se danes tudi sam sprašuje, kako je mogoče, da je še tukaj. A je.
Danes, sedem let kasneje, bi težko verjeli, da je to isti človek. Včasih je bilo v njegovem življenju brezvoljno in temno, pred nekaj tedni pa je brez rok in ene noge splezal na s soncem obsijan Triglav.
Toda 2864 metrov visok slovenski vršac še zdaleč ni vrhunec te zgodbe. Pravzaprav je le eden od dosežkov človeka, ki je nekoč želel svoje telo za vedno utišati, danes pa iz njega iztisne vse, česar je sposobno – in še malo več.
Za Žurnal je spregovoril o svojem življenju, ki ga je večkrat skušal končati, na koncu pa iz njega zgradil nekaj, česar nekoč ni videl na obzorju: svetlo prihodnost.
Kristijan, kako se spominjaš svojega življenja pred zadnjim poskusom samomora?
Uh, vse je bilo drugače. Življenje je bilo temno in žalostno. Zdelo se mi je, da mi gre vse po zlu. Česarkoli sem se lotil, je šlo narobe – od šole do vsega drugega. Do sebe sem bil zelo kritičen. Če sem videl, da nečesa ne bom dosegel, ker nimam nekih predispozicij, me je to zelo prizadelo. In potem nisem videl smisla, zakaj bi živel in se trudil dalje.
Pa je okolica opazila, da se s tabo nekaj dogaja?
Ne, ker se nikomur nisem želel zaupati. Družbe nisem imel veliko, saj nisem bil tipičen najstnik - ni mi bilo do žuriranja. Nikoli nisem maral glasne glasbe, druženja ali prireditev. Imel sem tudi močan notranji občutek nezadostnosti in bil sem samotar. Veliko sem bil sam in veliko sem premleval stvari. Ampak nisem kazal znakov, po katerih bi kdorkoli lahko ugotovil, da je nekaj narobe. To sem zelo dobro skrival. Bil sem delaven, kosil sem travo, pomagal pri hiši, popravljal avtomobile … Bil sem funkcionalen, ampak globoko žalosten.
Se je staršem kdaj zazdelo, da razmišljaš o samomoru?
Ne. Za prejšnje poskuse niso vedeli. Šele po skoku pred vlak sem jim moral povedati – takrat ni šlo drugače, saj je bilo zelo očitno. (smeh) In takrat sem jim tudi povedal za vse prejšnje poskuse samomora, o katerih se jim prej ni sanjalo. Prvič sem jim napisal pismo in se obesil. Ampak ni uspelo, vrv se je strgala. Pismo sem zato zmečkal in ga vrgel v smeti. Drugič sem pojedel 56 protibolečinskih tablet. Dobil sem jih od stare mame, ki jih je imela na zalogi - za spanje in podobne stvari. Nabral sem si jih in zbasal vase. Smrt naj bi nastopila že po 45 tabletah, jaz sem za vsak slučaj vzel še dobrih deset več – da bi zagotovo umrl. Pa spet nisem – tudi to sem preživel. Ni bilo pravega učinka, le naslednji dan se mi je malce vrtelo.
Ja. Pri svojih 17. letih sem na tisti dan skočil pred 175-tonski vlak. In tudi to preživel. Tokrat sem utrpel posledice. Najprej težke, kasneje lepe.
Kako se spominjaš tistega dne?
Ko se je zgodilo, sem kljub veliki izgubi krvi ostal pri zavesti. Prvi je k meni planil strojevodja. Jokal je in vzklikal, kaj mi je bilo tega treba … Spomnim se še zdravnice in sprevodnika. Vsem sem vztrajno in hladnokrvno ponavljal, naj me pustijo, ker hočem umreti. Vse do bolnišnice sem govoril z njimi. Potem so me uspavali.
To je skoraj nepredstavljivo: Po tako hudem dogodku si bil še vedno pri zavesti. Življenje je teklo iz tebe, pa se kljub temu ni sprožil preživetveni instinkt - reševalcem si prigovarjal, naj te pustijo umreti. Potem si se čez več ur zbudil v bolnišnici. Kaj je bila tvoja prva misel?
Zanimivo je, da sem, takoj ko sem se zbudil, začel govoriti po angleško. Tudi sestre so z mano nekaj časa govorile po angleško, potem pa so mi povedale, da sem v Ljubljani. Prva misel: Da sem vesel, da sem živ. Ko sem se zbudil v bolnišnici, si nisem več želel umreti. Pomislil sem: Zakaj bi si želel postati še večji invalid? Ker umreti mi očitno nikakor ne bo uspelo … In začel sem se boriti.
Je bilo to prvič po vseh poskusih, da si bil vesel, da si preživel?
Ja. Po nobenem prejšnjem poskusu samomora nisem čutil olajšanja, da sem preživel. Po vlaku pa sem ga. Takrat so se stvari spremenile. Če skočiš pod 175-tonski vlak in preživiš, greš potem samo naprej. Dobil sem voljo do življenja.
Pred tabo pa je bila takrat šele ogromna bitka ...
Jasno, čakalo me je ogromno antidepresivov in ogromno dela. Imel sem strokovno pomoč in psihologa, ki mi je bil na voljo 24 ur na dan. Ponovno sem se moral učiti jesti, hoditi, se tuširati, vse narediti sam. Pozneje so mi morali nogo še dodatno amputirati, da je bila primerna za protezo.
Kako je bilo, ko si novico povedal staršem?
Uh, to je bilo najtežje. Ko sem se zbudil iz narkoze, staršev ni bilo. Ko sta prišla, sta me spraševala: "Zakaj? Kako? Te je kdo porinil?" Nista verjela, da sem šel prostovoljno pod vlak. Šli smo čez zelo težko obdobje.
Si bil tudi hospitaliziran na psihiatriji?
Ja. Tam sem bil nekaj tednov. Potem je sledilo veliko antidepresivov, psihologov in psihiatrov. Ves čas sem sodeloval pri zdravljenju. Tako je bilo približno šest let. Zdaj je sedem let od poskusa samomora. Antidepresivov ne jemljem več. Pred približno tremi leti sem jih nehal jemati, ko sem se začel intenzivno ukvarjati s športom.
Po nesreči so še bili težki trenutki, ampak niso bili več tako impulzivni. Veliko je bilo zdravljenja, psihologov, psihiatrov, sodelovanja – s starši, psihologi, inženirji, profesorji … Vsi so želeli pomagati. In počasi je šlo le še navzgor. Ampak ni se zgodilo čez noč.
Danes se zdi, kot da govoriš o nekem drugem Kristjanu. Kako sam gledaš na človeka, kakršen si bil pred sedmimi leti?
To sta dve različni osebnosti. Mentalno in fizično. Če bi se takrat ukvarjal s športom, mislim, da bi bilo drugače. Disciplina bi me morda lahko rešila. Moral bi v vojsko – sicer sem bil delaven in sem veliko pomagal pri hiši, ampak to je bilo na tedenski ravni, jaz pa bi potreboval disciplino na dnevni ravni - nekaj, s čimer bi bil polno zaposlen in pri čemer bi moral dati vse od sebe. In to delam danes. Tečem, treniram. Naredim vse, kar je predvideno - ne glede na razmere, vreme ali počutje.
Kako si odkril tek?
Ko sem s tekom rešil življenje. Kolega je doživel epileptični napad. Dal sem ga v pravilen položaj in stekel po pomoč, kakšnih 200 ali 300 metrov. Takrat sem občutil moč teka. Naslednji dan sem o tem razmišljal. Že prej sem se trudil malo teči, ampak me je zaradi proteze vedno kaj bolelo. Ampak od tistih nekaj sto metrov, ko sem tekel po pomoč in rešil prijatelja, se je začela nova zgodba. Že naslednji dan sem se odpravil na tekaško stezo in začel. Fizioterapevtka je nato vzpostavila stik s trenerjem in tako sem začel trenirati pod vodstvom. Najprej sva trenirala dvakrat na teden, potem sem dobil načrt treningov. Za protezo smo iskali rešitve in počasi se je vse sestavilo.
Kaj je težje trenirati – telo ali potrpežljivost?
Potrpežljivost. V športu in nasploh zelo težko čakam. Na prevoz, avtobus, ljudi, ki zamujajo … Težko čakam. Že v šoli sem spraševal: "A lahko že danes popravite teste?" Tudi danes sem isti - moj trener Igor Eržen me mora veliko "bremzati". Atletika je šport, pri katerem ne moreš vsak dan podirati rekordov. Moraš iti skozi celoten proces. Zdaj sem glede tega že veliko boljši.
Tvoj 'običajni dan' je za večino ljudi verjetno precej neobičajen. Kako je videti?
Zjutraj vstanem ob 4.30. Pojem dva toasta z medom in kosmiče, se uredim, pripravim in grem na vlak. Pridem na trening, pogledam tedenski program - kaj bom tekel kateri dan. Potem se ogrejem, naredim prvi trening in raztezanje. Potem kosilo, nato spet trening, tekaške in gimnastične vaje, ohlajanje, razteg in regeneracija. Potem me doma čakajo še domača opravila. Pokosim travo, kuham, pograbim … In potem grem spat.
In se kdaj ob 4.30 zbudiš in pomisliš: 'Ojoj, danes pa ne, se mi res ne da?'
Ja, seveda pride tudi tak dan - dan, ko nočem, ko se mi ne da. Ampak moram. Le tako se podirajo rekordi.
Tvoji rezultati so neverjetni, sploh glede na to, da se s tekom ukvarjaš šele nekaj let. Kaj vse si že naredil?
Pri 23 letih sem začel resno trenirati. Na 12-urnem dogodku Never Give Up sem naredil približno 40 kilometrov gor in dol na Šmarno goro. Letos sem se udeležil tudi Ruthinega teka – pretekel sem 135 kilometrov oziroma 23 krogov okoli Blejskega jezera.
Tek je zame obsedenost. Včasih sem med tekom tako osredotočen, da se svojih čustev sploh ne zavedam. Ne zaznam niti ljudi, ki me pozdravijo. Ne slišim, ne vidim. Kot dirkalni konj. Slišim glasove, ampak jih ne zaznavam. Sem v transu.
Ko čutim bolečino, se včasih še dodatno sprovociram, da jo čutim še bolj, da še bolj trpim. Treniram vsak dan, ne glede na to, kako se počutim. Tega sploh ne bi odkril, če ne bi šel skozi to, kar sem. Prej sem jamral, kaj vse me boli. Zdaj o tem skorajda ni ne duha ne sluha. Mišice se okrepijo, vezi se okrepijo. Naučiti se moraš prenašati tudi temperature in druge neprijetnosti. Potem vsi tisti mali problemi izginejo. Postaneš močnejši. Ne samo v športu, tudi drugje.
Ko danes pogledaš nazaj na vse, kar se je zgodilo – si lahko celo hvaležen za izkušnjo, ki te je tako hudo poškodovala?
Ja. Brez dvoma. To je moja zgodba. Na njej sem iz nič zgradil veliko in tega mi ne more nihče vzeti. Pa tudi drugim lahko s svojo zgodbo pomagam. Trenutno delam s štirimi ljudmi, ki so želeli končati svoje življenje. Njim sem nekakšen mentor. Pogovarjamo se o tem, da se splača živeti in da lahko vedno postanejo boljša različica sebe. Pogledamo, kaj jih veseli, kaj želijo početi, komu se želijo zaupati in kakšno terapijo imajo. Njim je všeč, da pri meni ne vidijo samo dosežkov. Vidijo tudi moje samomorilne izkušnje. Vidijo kontrast – iz kakšnega dna se lahko odbiješ navzgor.
Je še kaj, za kar bi si želel, da bi te vprašala, pa te nisem?
Morda vprašanje o tem, kaj se je zgodilo s strojevodjo, hehe. On me je povozil in tudi zanj je bil to dogodek, ki ga je zelo zaznamoval - na srečo v pozitivni luči. Pozneje sva se večkrat dobila na kavi in se pogovarjala. Pred mojim poskusom samomora je bil malce godrnjav, danes je srečen in nasmejan. Vse skupaj ga je pretreslo do te mere, da se je tudi on malce spremenil.
Kristijan, kaj je tvoj naslednji mejnik?
Cali 2026 World Para Athletics Grand Prix v Kolumbiji.
Kdo krije stroške?
Kriti jih moram sam, saj še nimam mednarodne kvalifikacije – ravno za to grem tudi tja. Ko bom mednarodno kvalificiran, bo finančno veliko lažje. Do takrat pa moram jaz plačati vse – stroške zase in za trenerja.
Pomagajmo Kristjanu na poti v Kolumbijo
Kristjan v šport vlaga praktično vso svojo energijo, njegova pot pa zahteva veliko več kot trening: Primerne športne proteze, opremo, letalske prevoze, nastanitve, hrano in vse ostalo. Kdor v njegovi zgodbi prepozna zmago življenja nad smrtjo, moč človeške volje in dokaz, da se je mogoče pobrati tudi z najglobljega dna, lahko postane del njegove poti in ga podpre z donacijo:
Prejemnik: Kristijan Tramte
Naslov: Javorniški Rovt 23, 4270 Jesenice
TRR: SI56 0761 4442 8196 738
Namen: Podpora Kristjanovi športni poti / Kolumbija
Že z malim prispevkom boste pomembno prispevali k ustvarjanju Kristijanove zgodbe - zgodbe o preživetju. O amputaciji – in ne le eni. Psihiatriji. Rehabilitaciji. Starših, ki niso vedeli, kako globoko je njihov sin v resnici tonil. In o nenavadnem trenutku, ko se je po enem najhujših dni svojega življenja prebudil v bolnišnici brez obeh rok in ene noge in prvič po dolgem času začutil, da si pravzaprav ne želi več umreti.
