Špela Močnik Pradiž je ena najbolj prepoznavnih televizijskih voditeljic pri nas. Gledalci jo že vrsto let poznajo predvsem iz oddaje Dobro jutro, v zadnjih letih pa je sprejela tudi številne nove izzive. Zdaj bo stopila še v vlogo voditeljice večernega kviza Kdo bi vedel, ki na spored prihaja 18. septembra. V pogovoru za Žurnal24 je spregovorila tudi o spremembah na RTV Slovenija, pomenu javne televizije, predvsem pa o svojem zasebnem življenju, sestavljeni družini, vzgoji otrok in partnerstvu. Njena skrivnost? Veliko energije, ljubezen do vsega, česar se lotiš, in biti pripravljen prisluhniti ...
Gledalci vas najbolj poznajo po oddaji Dobro jutro, vendar ste v zadnjih letih vodili tudi številne druge oddaje. Vas je kdaj strah stopiti iz cone udobja?
Ne, ravno nasprotno. V življenju je edina stalnica sprememba. Rada imam spremembe in nove izzive, zato se ne želim "zaciklati" samo v eni oddaji in pri istih stvareh. Zelo sem vesela, da lahko pokažem tudi kakšno drugo plat sebe, ki je v oddaji Dobro jutro mogoče ne morem. Dobro jutro je še vedno v mojem srcu in mu nisem povsem pomahala v slovo. Verjetno bom še kdaj kaj delala z njimi, trenutno pa sem polno vpeta v kviz.
V oddaji Dobro jutro se je v zadnjih letih zamenjalo kar nekaj voditeljev. Kako doživljate te spremembe, predvsem po odhodu Ane Tavčar?
Jaz pravim, da nihče ni nenadomestljiv. Ljudje si najdejo nove izzive, gredo v druge poklicne poti ali pa se pač naveličajo. Življenje se vrti naprej in oddaja se dela naprej, samo mogoče z drugimi obrazi. Če smo bili obrazi več let skupaj, smo bili bolj navajeni nekega tempa in načina dela. Ampak včasih sveža energija prinese tudi nov pridih. Drugi ljudje prinesejo drugačno energijo in tudi to je dobro.
Na RTV Slovenija ste že dolgo. Kaj vam pomeni javna televizija?
Sama ne čutim tako, da delam za RTV, ampak da delam za gledalce. To se mi zdi pomembno. Voditelji moramo dati vse od sebe, da gledalcem prinesemo največ, kar lahko. Danes je konkurenca ogromna. Imamo pretočne platforme, družbena omrežja, mladi ne gledajo več toliko televizije, kot smo jo gledali mi. Zato se mi zdi še toliko pomembneje, da so vsebine kakovostne.
Mislim, da se premalo zavedamo, da RTV res ni samo televizija. Je radio, splet, orkester in ogromno različnih vsebin. Imamo tudi oddaje, prilagojene slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim, pa vsebine za italijansko in madžarsko manjšino. To je res cel spekter. Včasih se vsi obesijo na teh 14 evrov, ne pogledajo pa širše slike. Tega mi je žal.
RTV Slovenija je pogosto predmet razprav. Kako gledate na pozive po reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih?
Mislim, da z reorganizacijo verjetno ni nič narobe. V vsakem podjetju je kdaj zdravo pogledati, kdo dela dobro, kdo dela slabše in kaj bi lahko naredili bolje. Ampak čisto ukiniti javni zavod ali prispevek ... Mislim, da se premalo zavedamo, da RTV res ni samo televizija. Je radio, splet, orkester in ogromno različnih vsebin. Imamo tudi oddaje, prilagojene slepim, slabovidnim, gluhim in naglušnim, pa vsebine za italijansko in madžarsko manjšino. To je res cel spekter. Včasih se vsi obesijo na teh 14 evrov, ne pogledajo pa širše slike. Tega mi je žal.
Kot mama verjetno še posebej spremljate vsebine, ki jih RTV pripravlja za otroke in mlade.
Zelo. Velikokrat govorimo o tem, kakšne vsebine mladi gledajo na družbenih omrežjih. Pri nas pa je zelo premišljeno, kakšne risanke se kupi, kakšne oddaje se dela za otroke in kakšno sporočilo jim prenašamo. Kot mama sem na to še bolj pozorna. Vidim, koliko je tukaj dela zadaj in zakaj se to ne ceni. Za vsako risanko se ve, zakaj je bila izbrana. Najstniki so zahtevno občinstvo. Moja hči je pri 14 letih že čisto drugo občinstvo kot pri osmih letih.
Kaj pa RTV 365? Se vam zdi, da ga ljudje dovolj poznajo?
Premalo. Imamo res dobre vsebine – filme, dokumentarce, serije, tudi zelo nove dokumentarce, ki so podnaslovljeni v slovenščino. Meni se zdi to zelo vredno. Jaz sem zelo za dokumentarne filme. Tudi otrokom malo težim, da čez teden ne pustim televizije. Če že, pa dokumentarec. In potem ga gledajo. Tudi res veliko izvedo. To je "win-win" situacija.
Če se vrneva k vašemu novemu kvizu Kdo bi vedel, koliko je v njem pravzaprav vas?
Čeprav so vprašanja določena, je zelo veliko mene v kvizu. Ves čas moram malo držati ozračje gor, spodbujati tekmovalce in se odzivati na njihove odgovore. Meni je super, da se odzivaš po trenutnem navdihu. Jih moraš kaj vprašati, spodbuditi ali se malo pohecati. Tega ne moreš vnaprej pripraviti. Življenje je čez teden že tako dovolj naporno. Dajmo se v petek zvečer malo zabavat. Ne suhoparna zabava, ampak taka dobra zabava, pri kateri daš noge gor in se malo nasmejiš.
V humorju očitno vidite tudi dober način za reševanje napetosti. Ga uporabljate tudi doma?
Kot starš moraš biti včasih tudi malo bolj zoprn, tako pač je. Ampak zelo rada se pošalim in tudi kakšno starševsko pripombo povem čez hec. Da jih malo zbodeš, v smislu: "To mi ni bilo všeč, drugič bolj pazi." To lahko poveš tudi na bolj šaljiv način. Zdi se mi, da sploh najstniki to bolje sprejmejo, kot če samo žugaš, težiš in postavljaš pravila. Če te nekdo na prijeten način in malo skozi šalo opozori, boš bolj prisluhnil.
Sestavljena družina: Od enega do štirih otrok
O svojem zasebnem življenju ste bili vseeno precej odprti, predvsem, ko ste govorili o ločitvi in sestavljeni družini. Zakaj ste se odločili spregovoriti?
Še vedno velik del zasebnosti čuvam zase. Ne objavljam fotografij otrok in moža. Mislim, da je samo ena fotografija, ki sem jo kdaj objavila, in sicer ob prvi obletnici poroke. On je v drugem poslu in se ne mara izpostavljati, zato ta del še vedno držim zase. Se mi pa ne zdi nič narobe, če se pogovarjamo o sestavljenih družinah ali o tem, kako je po ločitvi. Veliko ljudi je danes ločenih in ko se ti to zgodi, je to težek izziv. Tudi sama ne vidim razloga, da bi se delala, kot da v življenju nikoli nisem imela težav. Seveda sem jih imela. Tudi ločitev mi je bila neprijetna. Ampak vedno sem rekla: če ni za biti, je za iti.
Kaj bi svetovali nekomu, ki se znajde v podobni situaciji?
Da ni konec sveta. Tudi takrat, ko ti je težko in se ti zdi vse nemogoče, se stvari slej ko prej postavijo na svoje mesto. Pomembno se mi zdi, da ljudem pokažeš zeleno luč na koncu. Da vidiš, da lahko življenje po težkem obdobju spet postane lepo.
Vaša sestavljena družina je precej velika. Kako zahtevno je v resnici takšno življenje?
Je naporno. Tega ne bom romantizirala. To je veliko različnih ljudi, ki živijo skupaj, poleg tega ne živimo vsak dan vsi skupaj. Moraš se znati prilagajati in sklepati kompromise. Ni tako, da samo midva uveljavljava svojo starševsko voljo. Tudi otroke moraš znati poslušati. Če se za nekaj odločiš, potem ne moreš na polovici reči: "Joj, jaz pa tega zdaj ne bi več, meni se malo ne da." Ne gre. Moraš zagrizti in se soočiti s težkimi situacijami. Prej ko sprejmeš, da so stvari včasih tudi malo na dol, prej lahko začneš iskati pot navzgor.
Jaz sem včasih kar govorila, govorila, govorila in velikokrat nisem slišala česa, kar bi morala. To, da sem se znala ustaviti in kdaj tudi kaj slišati, je bila zame šola za življenje.
Kaj vam je najbolj pomagalo, da ste kot sestavljena družina našli svoje ravnotežje?
Predvsem to, da sem se naučila poslušati. Zdi se mi, da sem se morala tukaj tudi jaz veliko naučiti. Da ne začneš vedno iz tega: "Jaz bom zdaj uveljavila svojo starševsko voljo." Ampak da res poslušaš otroke, kaj ti govorijo. Velikokrat ti med vrsticami povedo nekaj zelo smiselnega. Naučiti sem se morala biti bolj potrpežljiva in sprejeti, da smo si različni. Če bi jaz nekaj naredila na en način, bo nekdo drug to naredil drugače. Ampak to še ne pomeni, da je naredil narobe. Jaz sem včasih kar govorila, govorila, govorila in velikokrat nisem slišala česa, kar bi morala. To, da sem se znala ustaviti in kdaj tudi kaj slišati, je bila zame šola za življenje.
Pravite, da so otroci naši učitelji.
Res so naši učitelji. Samo v tem tempu življenja, ko mi kar ženemo svoje do konca, jih včasih res ne slišimo. Ko se ustaviš, pa vidiš, da mogoče stvar sploh ni tako grozna. Čeprav sem oven in sem po naravi zelo trmasta, se znam umakniti, če vidim, da nimam prav, in reči: "Oprosti, nisem imela prav."
To se mi zdi zelo pomembno, da tudi otroci vidijo, da starši kdaj naredimo kaj narobe. Ne more biti vedno samo: "Jaz bom uveljavila svoje." Pomembno je, da tudi odrasli priznamo svoje napake in se znamo opravičiti. Ne smemo se obnašati, kot da smo nenadomestljivi in brez napak. Otroci ne smejo samo sprejemati naših pravil igre, ampak moramo tudi mi njim večkrat prisluhniti.
Se vam zdi, da potem tudi otroci lažje sodelujejo?
Da, potem tudi oni bolj sodelujejo in z veseljem pristopijo, kadar je nekaj treba narediti. Ker vidijo, da so tudi sami kdaj slišani. Lahko greš iz pozicije starševske moči in boš na silo dosegel svoje, ampak na dolgi rok ne boš. To sem spoznala in se mi zdi kar fino.
Kako je bilo za vašo hčerko, ko je iz življenja, v katerem je bila edinka, prišla v družino s štirimi otroki?
Bilo je zanimivo. Tudi jaz sem bila edinka in sem vedno hrepenela po družbi, tako da se mi zdi to čisto v redu. Tudi ona je zelo dobro sprejela, da ima družbo. Za edince je po mojem dobro, da imajo še koga zraven, da se naučijo prilagajanja, deljenja in tega, da se ves svet ne vrti okoli njih. Vedno sem govorila, da se mi to zdi prej dobrodošlo kot minus.
Če imaš rad otroke, tudi če jih je več, ne razmišljaš ves čas o tem, kako težko je. Seveda se zvečer včasih zrušiš od utrujenosti, ampak otroci ti zelo veliko dajo.
Kako pa ste razporedili čas in energijo med štiri otroke?
Na srečo imam veliko energije. Težko bi me stisnilo do tega, da bi rekla: "Ne morem več." Vedno se mi je dalo ukvarjati z njimi, jih voziti na aktivnosti in hoditi okoli. Ko so bili mlajši, smo zelo radi hodili v koruzni labirint. Letos sem rekla: "Daj, gremo spet!", pa so bili najstniki v smislu: "Mi smo stari 13 ..." Dobro, stari so od 13 do 19 let in moraš se prilagoditi. Meni je bilo vedno dobro z njimi. Uživala sem z njimi in zato mi ni bilo težko. Če imaš rad otroke, tudi če jih je več, ne razmišljaš ves čas o tem, kako težko je. Seveda se zvečer včasih zrušiš od utrujenosti, ampak otroci ti zelo veliko dajo.
V vaši družini je pomemben tudi šport.
Vsi smo zelo športno usmerjeni. Zdaj mi je žal, da najstnikov ne morem več toliko prepričati za hribe, ampak sem ugotovila, da jih je mogoče brez zveze siliti. Če jih bom zdaj preveč silila, mogoče kasneje sploh ne bodo želeli hoditi v hribe. Smo pa vsi aktivni. Skupaj smučamo, kolesarimo, vsi igrajo tenis. Fantje so me vabili tudi na košarko in sem z veseljem igrala z njimi. Fino se mi zdi, da midva ne propagirava samo športov, ki so všeč nama, ampak da tudi oni najdejo nekaj, kar zanima njih. Šport je tudi dobra rešitev, da jim ni dolgčas in da ne zaidejo preveč na telefone in računalnike.
Od kod vam pravzaprav toliko energije?
Tudi moja starša sta bila zelo aktivna. Oba sta bila športnika, oče je bil tudi učitelj smučanja in me je vpeljal v smučanje. Od majhnega sta me vzgajala v športnem duhu. Veliko smo potovali, smučali in počeli različne stvari. Tudi danes občudujem mamo, ki je pri sedemdesetih dvakrat na teden na pilatesu, hodi v hribe, v gledališče in na koncerte. Tudi oče je še vedno aktiven, hodi na golf in sprehode. Nista se ustavila. Mislim, da sta nekaj te življenjske energije prenesla name. Je pa res, da mogoče tudi nekaj prineseš na svet in vsega ne moreš privzgojiti. Jaz sem bila verjetno kar izziv zanju, ker sem bila tako polna energije. Vse sem hotela poskusiti. Velikokrat sem bila pobunkana, šivana, zlomljena. Bila sem bolj divja deklica.
Kako vse to usklajujete?
Z dobro organizacijo. Jaz res stojim za tem, da je to ključ. Na prvem mestu imam dovolj časa za družino, potem si vzamem čas tudi za prijatelje, ker se mi zdi pomembno skrbeti za socialno mrežo. Če spiš sedem ali osem ur, imaš še vedno 16 ur. Veste, kaj vse se lahko naredi v 16 urah? Seveda se da tudi vmes spočiti. Mene akcija napolni. Če sem predolgo pri miru, že razmišljam: "Čakaj, kam bom zdaj šla, kaj bi delala?"
Fino je, da imaš stvari, ki jih počneš s prijateljicami, in da spoštuješ partnerja, če ga nekaj ne zanima.
Vas mož pri tem tempu dohaja?
Verjamem, da sem včasih tudi jaz malo naporna za okolico. (smeh) Ampak tudi njemu velikokrat paše športati in hoditi okoli. Če pa ne zmore vsega, kar mene zanima – vseh koncertov, gledališč in podobnega, grem pa s prijateljicami. Za opero in balet sva se že dogovorila, da jaz zelo rada hodim, on pa ne. Zakaj bi ga silila na balet, če mu ni do tega in bi tam poleg mene spal? Brez zveze. On bo šel pa na kaj drugega. Fino je, da imaš stvari, ki jih počneš s prijateljicami, in da spoštuješ partnerja, če ga nekaj ne zanima.
Omenili ste, da je eden od plusov ločenega življenja tudi čas, ki ga lahko preživita sama z možem.
To je zagotovo eden od plusov ločenega življenja. Velik plus. Ko so otroci pri drugem staršu, mi ni treba otroka dajati babici. Je pri nekom, ki ga ima rad in h kateremu rad gre. Seveda ga pogrešaš, ampak veš, da se ima dobro.
Jaz pa imam takrat kakovosten čas z možem in tudi to zelo cenim. Sploh v današnjem tempu se mi zdi nujno, da si partnerja vzameta čas zase. Nismo samo stroji, ki hodijo v službo in so dobri starši. Pomembno je biti tudi dober partner. Če si ne vzameš časa, te obveznosti prehitijo in se lahko kar naenkrat znajdeta v položaju, ko sta samo še sostanovalca. To pa se mi ne zdi fajn.
Torej bi lahko govorili o "srečno ločenem življenju"?
To se sicer malo narobe sliši, ampak ja – predvsem s poudarkom na srečnem. (smeh) Pomembno je, da se po ločitvi čim prej postaviš na noge in vidiš, da ni konec sveta. Če na silo vztrajaš v slabem odnosu, ni dobro za nikogar – ne za partnerja ne za otroka. Če pa si že ločen, si lahko življenje organiziraš tako, da ti je v njem dobro.
Pri tem pa morajo biti starši med seboj usklajeni.
Zelo. Pomembno je, da smo usklajeni pri določenih stvareh, predvsem pri otrocih in vzgoji. Otroci hitro vidijo razlike in hitro iščejo krivine, kako bi koga okoli prinesli. Zato moramo biti ločeni starši še toliko bolj odgovorni. Pomembno je, da imamo vsaj glavne vrednote še vedno enake in skupne. Morda imaš zaradi tega malo več za razmišljati in delati na sebi, ampak s tem ni nič narobe.
Zdi se, da na življenje gledate precej pozitivno. Je bilo vedno tako?
Vedno sem govorila, da je kozarec na pol poln, ne na pol prazen. Seveda imam tudi jaz obdobja, ko sem žalostna in me kaj res prizadene. Absolutno. Ampak potem poskušam na to gledati pozitivno. Ko imam težave v službi ali doma oziroma se mi zdi nekaj nerešljivo, si rečem: "Ma ne, daj, bomo že." Poskušam iz situacije nekaj odnesti in jo rešiti. Že okolica nam včasih daje dovolj negativnih impulzov, zato se mi zdi pomembno, da se ne potegneš še sam v negativno spiralo.
Torej ni nič narobe, če si včasih nadenemo rožnata očala?
Ne. Včasih je dobro, če na svet gledamo z rožnatimi očali. Nič ni narobe s tem, da si malo polepšamo stvari. Vem, da imajo nekateri zelo težke situacije, ampak vedno lahko najdeš nekaj, kar te v življenju razveseli. Ni vse grozno. Osredotočiš se na tisto, kar je lepo. Probleme lahko premlevaš, ampak dajmo se potem osredotočiti tudi na lepe stvari.
