V nadaljevanju preberite:
• Polona Požgan je razkrila, kaj se je dolga leta skrivalo za njenim nasmehom.
• Spregovorila je o trenutku, ko je ugotovila, da tako ne želi več živeti.
• Razkrila je tudi, kako danes gleda na ljubezen, odnose in novo življenjsko poglavje.
Polona Požgan je diplomirana zgodovinarka in politologinja, a je poklicna pot že zgodaj odpeljala drugam. Že več kot dve desetletji je medijsko izpostavljena predavateljica komunikacije in retorike, širša javnost pa jo pozna tudi kot radijsko moderatorko in televizijsko voditeljico. Na predavanjih, seminarjih in spletnih izobraževanjih na svoj značilno energičen in neposreden način govori o komunikaciji, odnosih in življenjskih izkušnjah.
A za samozavestno in nasmejano žensko, ki jo je javnost dolga leta spremljala pred mikrofonom, na televizijskih zaslonih in pred polnimi predavalnicami, se je v notranjosti odvijala precej drugačna, veliko manj srečna zgodba. Medtem ko se je navzven zdelo, da ima vse, je sama že leta čutila, da nekaj ni prav.
O tem je spregovorila v podkastu 'Druga stran slike. Z Metko.': "Nekje pri 38 letih sem pogledala okoli sebe. Po nekih obče sprejetih merilih sem imela vse. Vsak bi rekel: 'Kakšno lepo življenje ima, kaj ji pa manjka? Poročila se je, ima dva otroka, vse, česar se loti, ji uspe …' Jaz pa sem bila vedno bolj nezadovoljna in nesrečna in nisem vedela, kaj mi je. Dolgo sem skušala biti tista, ki poskrbi, da so vsi okoli nje dobro. Na obraz sem si nadela nasmeh, skrbela za druge, jih poskušala osrečiti. Dokler se ni zgodilo nekaj, kar se zgodi počasi in skoraj neopazno – med vsem tem sem izgubila občutek, kdo sploh sem. Ko sva s Papom namreč začela snemati na radiu, se je začelo tudi prenašati v živo. Ob petih zjutraj si začel govoriti – in povem vam, da ne moreš z zaspanim in godrnjavim glasom začeti oddaje in reči: 'Dober dan, ura je pet.' Ton glasu je odvisen od ukrivljenosti ustnic, zato moraš spregovoriti z nasmehom. In tako sem govorila. Ljudje so mi večkrat rekli: 'Ti se ves čas smejiš.' Jaz pa sem si mislila: 'O moj bog, kako to ni res.' Bila je maska - maska, ki mi je naredila več škode kot koristi. Po moje sem tolikokrat dala nasmeh na obraz in skušala osrečiti druge ljudi, da sploh nisem več vedela, kdo sem.'
Ko je začutila, da nekaj ni prav, je Polona več kot pol desetletja skušala popravljati stvari. Reševala je sebe, odnose in ljudi okoli sebe. "Danes vidim, koliko napak sem naredila. Koliko stvari bi naredila drugače, pa jih nisem znala. Oziroma nisem zmogla. Počela sem stvari, ki jih počne veliko ljudi, ko v odnosu niso več srečni: namesto da bi najprej pogledali vase, skušajo spremeniti drugega. Kot večina žensk sem skušala spreminjati nekoga drugega, ki ni nič kriv, da je tak, kot je."
Po petih letih reševanja je prišel trenutek, ko je vedela, da ne more več ostati. Odločitev, ki je bila dolgo videti skoraj nemogoča, je nenadoma postala edina rešitev: "Spakirala sem kufre, pobrala otroka in se odpeljala stran."
Po odhodu se življenje ni ustavilo. Čeprav jo je bilo strah, kaj bo njena odločitev povzročila drugim, so se počasi navadili na novo življenje. "Nekako je kar šlo. Navadili smo se in zaživeli. Okej je bilo. Neko posebno moč dobiš. Takrat se res pokaže ta mama levinja. Imaš občutek, da bodo vsi umrli, ker si ti šel … Ampak potem kar vsi živijo in vse lepo 'laufa'."
Ob velikih življenjskih spremembah pa ne izgubiš samo partnerskega odnosa. Spremenijo se prijateljstva, vezi in ljudje, za katere si bil prepričan, da bodo vedno ostali. "Veliko ljudi je odpadlo. Kar je bilo izjemno boleče. Če bi se takrat vprašala, na koga bi stavila, bi se potem čisto drugače izšlo. Sčasoma sem sprejela, da se mora od njih posloviti. To so bili ljudje iz nekega obdobja mojega življenja, zdaj pa so prišli novi."
Po ločitvi jo je pričakalo še nekaj drugega: Pričakovanja okolice o tem, kako naj bi se človek po koncu zveze obnašal. Ko so drugi opazili, da je vesela, se jim je to zdelo skoraj nenavadno. "Takoj po ločitvi so govorili: 'Ona je pa kar vesela.' Jaz pa: 'Ja, ker prej deset let nisem bila.' Neverjetno, koliko nenapisanih pravil obstaja o življenju po ločitvi. Koliko časa bi moral biti sam, koliko časa bi moral žalovati in kdaj naj bi bilo spet »primerno«, da si srečen. Jaz pa sem si mislila: 'Deset let sem bila nesrečna. Zdaj sem srečna'."
Med korono je v njeno življenje prišel nov moški. Več o tem, kako po desetih letih "napačnega" delovanja obravnava današnjega partnerja, si lahko ogledate v videu.
