V nadaljevanju preberite:
- Po tragičnem dogodku na dolenjski avtocesti strokovnjaki opozarjajo, da so bili odzivi nekaterih opazovalcev zaskrbljujoči, a jih je mogoče delno razložiti s psihološkimi mehanizmi množice.
- Psihologinja Vanja Gomboc poudarja, da se v Sloveniji o duševnem zdravju govori vse več, vendar stigma in miti o samomoru še vedno otežujejo pravočasno pomoč.
- Vsak posameznik lahko s sočutnim pogovorom, podporo in spodbudo k iskanju strokovne pomoči pomembno pomaga človeku v stiski.
Nedavno je na območju dolenjske avtoceste prišlo do žalostnega dogodka, ki je pretresel celotno Slovenijo. Po dolgi in izčrpljujoči policijski intervenciji je življenje izgubil fant v stiski. A še posebej pretresljiv je bil zagotovo odziv nekaterih posameznikov, ki so zaradi intervencije "obtičali" na avtocesti ter osebo v stiski pozivali, naj skoči.
V naselju pod avtocesto se namreč zbrala množica ljudi, ki je opazovala dogajanje kot nekakšen "spektakel". Manjkalo ni niti družin, otrok in mladostnikov, ki so se med večurno policijsko intervencijo kratkočasili z branjem knjig in pitjem piva in čakali na razplet. Ob vsem tem pa se odpira vprašanje, ali smo kot družba postali tako otopeli in brez empatije, da nam stiska sočloveka predstavlja zgolj animacijo.
Slovenija med državami z višjim količnikom samomora
Vanja Gomboc, mag. psih., iz UP IAM Slovenskega centra za raziskovanje samomora je uvodoma pojasnila, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami v evropskem in svetovnem merilu še vedno sodi med države z višjim količnikom samomora. Količnik samomora pomeni število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev. Spodbudno dejstvo pa je, da se je količnik samomora v zadnjih desetletjih v Sloveniji bistveno zmanjšal.
Kaj točno je vplivalo na znižanje števila, je težko oceniti, saj je samomor "kompleksen problem, povezan z različnimi dejavniki". Kljub temu k nižjemu številu lahko pripomore tudi ozaveščanje o problemu samomora in virih pomoči, ki so na voljo posamezniku v stiski.
V zadnjih letih oziroma desetletjih se v Sloveniji veliko dela na področju preprečevanja samomora, je prepričana Gomboc. Na njihovem centru izvajajo različne preventivne in izobraževalne aktivnosti, ena izmed takšnih je tudi projekt A (se) štekaš?!?, v sklopu katerega na osnovnih in srednjih šolah izvajajo preventivne aktivnosti. Prav tako informirajo o mitih o samomoru, ki nas lahko ovirajo pri nudenju in iskanju pomoči, šolam pa so tudi v oporo v najtežjih trenutkih, če pride do smrti zaradi samomora.
O samomoru in duševnem zdravju se vse več govori
Gomboc v sklopu svojega dela tudi opaža, da se odnos slovenske družbe do samomora in duševnega zdravja postopoma spreminja. O dotičnih temah se govori več, tudi v šolah, na delovnih mestih, v medijih in javnih kampanjah. Tudi na centru opažajo, da se ljudje z leti vse pogosteje obračajo nanje z željo oziroma potrebo po izvedbi izobraževanj ali usposabljanj o načinih prepoznavanja in obravnave stiske posameznika. "Ljudje duševno zdravje, stisko oziroma samomorilno vedenje vse bolj prepoznavajo kot nekaj, o čemer je treba spregovoriti in ne skrivati," je prepričana.
A kljub večji odkritosti o omenjeni tematiki ne gre zanemariti dejstva, da stigma, strah pred nerazumevanjem okolice in sram zaradi doživljanja stiske še vedno ostajajo. Prav tako so še vedno zelo prisotni miti o samomoru, ki otežujejo prepoznavanje znakov stiske oziroma pravočasno nudenje pomoči posamezniku v stiski, je še opozorila.
Takšni odzivi niso izoliran primer
Gomboc je dejala, da odziv okolice glede nedavnega dogodka na dolenjski avtocesti žal ni izoliran primer. "Takšne odzive lahko delno razumemo skozi nekatere socialnopsihološke mehanizme, nikakor pa jih s tem ne opravičujemo. Žal pretekli dejanski primeri in študije kažejo, da se lahko v situacijah, ko je prisotnih več ljudi, odgovornost za ukrepanje porazdeli," je komentirala ter dodala, da to pomeni, da lahko posamezniki pričakujejo, da bo ukrepal nekdo drug, zato je večja verjetnost, da sami ostanejo pasivni opazovalci.
Pri opazovanju težke situacije imajo lahko pomembno vlogo tudi radovednost, občutek distance oziroma nepovezanosti z osebo v stiski. "Podobne odzive v manj intenzivni obliki vidimo že v vsakdanjih situacijah, na primer ob prometni nesreči, ko se ljudje peljejo mimo ali se ustavijo iz radovednosti," je razložila.
Takšno vedenje je težje razumeti in pojasniti, meni Gomboc. Po njenem mnenju je povezano z različnimi dejavniki, od radovednosti, števila prisotnih opazovalcev in delitve odgovornosti med njimi do čustvene distance do osebe v stiski. "Pomembno vlogo ima lahko tudi skupinska dinamika. Stališča, komentarji in vedenje večine lahko usmerjajo vedenje prisotnih in s tem otežujejo ukrepanje tistim, ki bi se sicer odzvali drugače. V takšnih primerih je še težje izstopiti iz dinamike množice in ravnati drugače kot večina, kar potrjujejo tudi številni psihološki eksperimenti," je dejala.
Opozorila je, da je dejavnik lahko tudi anonimnost, še posebej popolna anonimnost. To se lahko zgodi na primer takrat, ko je dogodek predvajan v medijih ali na družbenih omrežjih, posameznik pa se na situacijo odzove z anonimnim komentarjem, je pojasnila.
Za vsako zgodbo so v ozadju ljudje ter njihovi bližnji
Gomboc težko komentira, kateri dejavniki so bili prisotni pri konkretnem dogodku, "bi pa poudarila, da je ravno zato tako pomembno, da se ob temah stiske ali samomorilnega vedenja, tudi kadar govorimo o statistiki ali problem omenjamo informativno, vedno znova opomnimo, da so za vsakim dejanjem, za vsako številko in za vsako zgodbo v ozadju ljudje ter njihovi bližnji, ki gredo ali so šli skozi enega najtežjih trenutkov v življenju."
Kadar so osebe v hudi stiski, pogosto poročajo o doživljanju sramu in strahu, okolico pa doživljajo kot brezbrižno. V hudi stiski pogosto ne vidijo izhoda, oseba, ki je že dlje časa pod pritiskom teh čustev, je zato še posebej ranljiva in dovzetna za odzive okolice. To pomeni, da lahko okolica s svojim vedenjem takšna občutja dodatno okrepi ali pa jih pomaga blažiti. "Primeri iz prakse in raziskav namreč vedno znova kažejo, da lahko izražanje skrbi za sočloveka, nudenje podpore ter sporočilo, da ni sama, pomagajo vsaj malo spremeniti posameznikov pogled na trenutno situacijo in prispevati k temu, da oseba poišče strokovno pomoč," je izpostavila Gomboc.
Kako pomagamo?
Kasar srečajo osebo v stiski, med ljudmi še vedno ostaja strah, da bi naredili nekaj narobe ali da situacije ne bi znali rešiti, zaradi česar včasih raje ne pristopijo, je izpostavila Gomboc. Ob tem je poudarila, da ta oseba od nas ne pričakuje, da bomo rešili celotno situacijo. Prav tako ne moremo izvesti pogovora tako narobe, da bi bilo zaradi tega bolje, da sploh ne pristopimo. "Oseba si v trenutkih hude stiske pogosto želi predvsem vedeti, da v situaciji ni sama, da ima ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupa svojo stisko in ki je ne bo obsojal."
To pomeni, da lahko v takem trenutku največ naredimo s tem, da se z osebo pogovorimo. Za to ne potrebujemo veliko predznanja, saj je pomembno predvsem, da smo iskreni in da izrazimo svojo skrb zanjo. V pogovoru preverimo, ali in kako pogosto razmišlja o samomoru, povprašamo, kaj se dogaja, kakšna je situacija, kaj ji je trenutno najtežje ter katere so dobre stvari oziroma osebe v njenem življenju, svetujejo v centru.
Za konec je Gomboc poudarila, da se moramo vedno znova opomniti, da je za vsakim težkim dogodkom oziroma situacijo, ki jo zasledimo v medijih ali javnem prostoru, v ozadju zgodbe človek v stiski in njegovi bližnji. "Za nas je to morda le ena izmed novic v dnevu, zanje pa so to verjetno eni najtežjih trenutkov v življenju. Pomembno je, da se kot družba vedno znova učimo prepoznavati stisko sočloveka in se nanjo odzivati sočutno. Vsak od nas se lahko znajde v stiski, v kateri potrebuje predvsem sočutje in oporo," je zaključila.
Kam se obrniti, ko je stiska prehuda?
Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:
- dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
- reševalno službo (112) ali
- urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01 475 06 70).
Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na telefone za pomoč v stiski:
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
- SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja je na 080 11 55 dosegljiv 24 ur na dan vse dni v tednu.
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
