Pravijo, da se v pokalu pišejo najlepše športne zgodbe. Tam lahko manjši klubi, ki si to drznejo, sanjajo o velikih stvareh. Format tekmovanja omogoča presenečenja. Pokal je tisto tekmovanje, ki v domovanja amaterskih klubov pripelje profesionalna moštva in tako omogoči privržencem nižjeligašev, da vidijo svoje fante v bitki s "profiji".
V uvodni fazi nogometnega Pokala Slovenije, ki ga v zadnjih nekaj letih poznamo kot Pokal Pivovarna Union, se je v letošnji sezoni zgodilo eno odmevno presenečenje. Rudar Trbovlje se je po žrebu 1. kroga veselil, saj mu je ples kroglic namenil srečanje z Olimpijo. Tekma, kjer so bile možnosti za uspeh majhne, a obenem zagotovilo, da bo stadion poln, da bo na stotine mladih nogometašev Rudarja in njihovih navijačev lahko gledalo svoje ljubljence v boju za prestižno, četudi težko dosegljivo zmago.
In "knapom" je uspelo. Zadetek Maja Sajovica in izvrstne obrambe Jasima Mujkanovića so botrovale zgodovinski zmagi in enemu najsvetlejših trenutkov trboveljskega nogometa po osamosvojitvi. Evforija, navdušenje, ponos. In čakanje na žreb 2. kroga, kjer so kroglice Rudarju namenile še enega od desetih slovenskih prvoligašev … "No, v pokalu sodeluje več kot 230 ekip, lahko smo srečni, da smo že v prvih dveh krogih dobili dva prvoligaša," so govorili v Trbovljah. Radomlje resda niso tako atraktiven tekmec kot Olimpija, a vseeno …
Radomljani so se v tekmo podali s skoraj celotno udarno postavo, a Rudarja to ni zmotilo. Če so Trboveljčani proti Ljubljančanom nekajkrat preživeli s pomočjo sreče, jo proti Radomljanom niso potrebovali prav veliko. Gostje so sicer imeli terensko pobudo, a si niso ustvarili veliko, medtem ko je Rudar pogosto prihajal pred vrata gostov, nekajkrat s podajami predrl formacijo "mlinarjev" in bil celo bližje zadetku, ko je gostujoči vratar Marko Pridgar z odlično obrambo strel Sajovica preusmeril v vratnico.
Sčasoma so domači nogometaši (večina jih je bila zjutraj v službah), ki zaradi poškodb niso nastopili v popolni postavi, obenem pa so imeli od zadnje prvenstvene tekme dan počitka manj kot Radomljani, malce padli v igri in v 58. minuti so Radomljani dobili (prvo) enajstmetrovko. Nigerijec Divine Igwe Ikenna je žogo poslal čez gol in domači so spet verjeli …
Na tribuni se je Zlatko Zahović ob ogledu naslednjega nasprotnika njegovega Maribora v Prvi ligi Telemach najbrž močno zabaval, ko je gledal mučenje gostov. Domače občinstvo je vse bolj glasno bodrilo "knape", ki bi jim glavni sodnik Božo Kondić v kakšnih malenkostih lahko šel tudi bolj na roko. A je do takrat sodil zadovoljivo, četudi sta ga nekajkrat na cedilu pustila oba pomočnika.
V 80. minuti se je zgodila prva sporna situacija, ko je po strelu Ikenne v kazenskem prostoru žoga v roko zadela domačega branilca Erika Gombača. Mladenič je imel roko ob telesu, z njo ni pokrival dodatnega prostora, žoga je bila vanj nastreljana s polno močjo iz oddaljenosti nekaj metrov. Kondić je odločno zapiskal in, ob glasnem negodovanju občinstva, pokazal na belo piko še drugič. Tokrat so Radomljani le zadeli, uspešen je bil Hrvat Vanja Pelko.
Nato pa je sledila 91. minuta. Rudar se je znašel v napadu in v gostujočem kazenskem prostoru je še en iz četice hrvaških nogometašev v Radomljah Antonio Bosec igral z roko. Bil je v teku, žoga ga je zadela in povsem spremenila smer. Domači nogometaši so družno zahtevali enajstmetrovko, to so pričakovali tudi skoraj vsi na tribuni. A Kondić je ostal tiho. In sprožil zgražanje.
Domači so zatem še zadnjič poskusili, pri kotu je v napad prišel tudi vratar, Radomljani pa so to izkoristili in s strelom v prazna vrata postavili končnih 0:2. Celoten stadion je, ob sila sramežljivem veselju gostujočih nogometašev, skandiral: "Lopovi, lopovi …"
Odšli v spremstvu policije
Tekme je bilo zatem konec. Ko so sodniki korakali z zelenice, so jih na tribuni počakali skoraj vsi gledalci in jim dali jasno vedeti, kaj si mislijo o njih. Sodniška trojica je z igrišča hitela s pospešenim korakom, na koncu celo s tekom, ko se je zdelo, da bo postala tarča kakšnega projektila. Po tekmi so sodniki iz garderobe prišli v spremstvu številnih policistov in ob pogledih prezira, žvižgih in žaljivkah. Eden od stranskih sodnikov si je, tik preden se je obdan z možmi postave usedel v avto, dovolil še "junaški" nasmešek.
V življenju sem igral in gledal "milijon" nogometnih tekem in dobro vem, da se v nogometu, tako kot v ostalih sferah življenja, bolj pomaga večjim, bogatejšim. To ni nič novega. In na vsaki tekmi je nekaj "50-50" situacij, ko se lahko sodnik odloči tako ali drugače in v skladu s pravili upraviči svojo odločitev. Najboljši sodniki imajo predvsem veliko občutka za takšne situacije, znajo "brati" tekmo in odzive igralcev ter dobro vedo, kje je meja. Vsak se lahko zmoti, ljudje smo subjekti po naravi in nihče ne vidi vsega. A včasih gre zgolj za to, kaj hočeš (ali nočeš) videti.
Sodnik Kondić bi lahko že pred vročo končnico nekajkrat piskal kakšen prekršek nad domačimi nogometaši, ko so ti še kako potrebovali občasno prekinitev. Kot prvoligaški sodnik je pustil "prvoligaški" kriterij. K temu je spadalo tudi nekaj zračnih dvobojev, ko se je komolec kakšnega od gostov srečal z vratom ali glavo kakšnega domačina, kar je ponavadi prekršek tudi v prvi ligi, ampak vseeno ... Kondić je držal linijo, bil je konstanten. Vse do 91. minute …
Če bi sodnik Kondić ostal tiho pri roki v domačem kazenskem prostoru, to ne bi bila kardinalna napaka, če bi sploh bila napaka. Če bi sodnik piskal ob roki v gostujočem kazenskem prostoru, to ne bi bila napaka. Lahko bi se oglasil v obeh primerih, ali pa v obeh primerih ostal tiho. Radomljani bi protestirali, tako kot so v obeh primerih protestirali Trboveljčani, a težko bi koga prepričali, da so bili oškodovani. Sploh glede na kontekst in potek tekme, ko proti tretjeligaški ekipi še zdaleč niso bili dominantni, kot bi morali biti. Če bi Rudar zmagal ali pa vsaj izsilil neodločen izid in posledično loterijo kazenskih strelov, to še zdaleč ne bi bilo nezasluženo. In morda bi tudi v tujini kdo poročal o tem, da je nek tretjeligaš iz pokala vrgel kar dva prvoligaša ...
Zgledni Radomljani in sanjaški Zasavci
Rudar Trbovlje je klub s 104 leti dolgo tradicijo. Pokal Slovenije je enkrat celo osvojil (1952), še trikrat je igral v velikem finalu. V obdobju bivše države je postal trikratni prvak Slovenske nogometne lige, se okitil z več naslovi slovenskega mladinskega, kadetskega in pionirskega prvaka. Za Olimpijo in Mariborom je na tretjem mestu med slovenskimi klubi po uvrstitvah v jugoslovanski Pokal Maršala Tita. Mladinci Rudarja so pred davnimi časi postali celo jugoslovanski podprvaki. Gre za klub, ki se nikoli ni profesionaliziral, čeprav je bil do osamosvojitve vseskozi prvoligaš, z občasnimi izleti v zvezno jugoslovansko ligo.
V Trbovljah se danes igra tretjeligaški članski nogomet, pa je bila ekipa, ki igra na skoraj 70 let starem stadionu, v lanski sezoni med deseterico najbolj gledanih nogometnih kolektivov v državi. Za seboj je v tem parametru pustila nekaj prvoligašev (med njimi Radomlje) in skoraj vse drugoligaše. Obenem Rudar, tako kot ostali amaterski klubi, večino največjih talentov izgubi že v ranih najstniških letih, seveda na račun profesionalnih sredin (med njimi Radomlje). To je normalno, tako se danes dela. V Rudarju tega nihče ne objokuje. A kar bi si takšen klub zaslužil, je neka normalna obravnava. Nihče noče, da bi jim zmago podarili. A želeli bi si vsaj to, da jih pri pisanju prekrasne športne zgodbe ne bi ovirali.
Če v Trbovljah lokalna oblast že več desetletij nima pravega posluha za nogomet (z izjemo kakšnega naslajanja ob zmagi "naših fantov" nad Olimpijo in zapisov o "ponosu in pripadnosti"), so ljubitelji nogometa v Radomljah lahko presrečni. Vsa čast ljudem, ki vodijo ta klub in ekipam, ki ta klub zastopajo. In to brez kančka sarkazma. Pred več kot 20 leti sem igral na neki mladinski pokalni tekmi v Radomljah. Parkirali smo pred nekim gozdičkom, se sprehodili skozenj in prišli do neke neugledne zgradbe (približno na mestu, kjer je zdaj klubski lokal), kjer so bile "slačilnice". Med tekmo na katastrofalnem igrišču nas je na eni strani obdajal nasad koruze, na drugi pa gozdiček. Od takrat je NK Radomlje, po zaslugi zasebnega kapitala in sposobnosti vodilnih v klubu, postal zares dober, spoštovanja vreden klub. Ima odlične pogoje za delo, odlične mlajše selekcije, v njih je tudi nekaj nadarjenih Trboveljčanov, nekateri so tam že naredili prve korake v profesionalni nogomet. Z besedami Srečka Katanca: Kapo dol! Na žalost bodo Radomlje zaradi geografske omejenosti težko kdaj navijaško množično podprt klub, a vseeno se tam dela odlično.
Toda pretekla sreda ni bil trenutek Radomelj, ampak bi moral biti trenutek nekih amaterjev iz Trbovelj, ki bi lahko z malce več sreče in razumevanja iz pokala izločili 20 odstotkov Prve lige Telemach. Lahko bi spisali še eno poglavje zares prekrasne športne zgodbe in čakali, ali lahko keramičarjem, frizerjem, reševalcem, športnim pedagogom, gostincem, šoferjem in drugim v zeleno-črnem dresu uspe še enkrat. In še enkrat. Vse do Konferenčne lige, je z nasmehom dejal eden od domačih navijačev pred tekmo z Radomljami. "Konferenčno ligo bomo igrali v Domžalah, da bo tam stadion po dolgem času spet poln tistih, ki navijajo za domačo ekipo," se je pošalil.
Kje so produkti vseh "akademij"?
In kaj smo v Trbovljah videli ob obisku dveh prvoligašev? Olimpija je nedvomno pokazala več kot Radomlje, a to je pričakovano, saj imajo Ljubljančani precej višje ambicije kot Radomljani in tudi precej dražjo ekipo. Kljub temu pa so bili številni v Trbovljah kar malo razočarani nad nivojem nogometa, ki ga je prikazal prvoligaš iz domžalske občine. Razen superiorne fizične pripravljenosti, ki jim je omogočala večinoma jalovo premoč v polju, ni bilo videti večje razlike med profesionalci in amaterji. Lahko bi rekli, da so bili za najlepše in najbolj romantične detajle tekme zaslužni domači nogometaši. Morda sem staromoden in modernega nogometa ne razumem dovolj dobro, a ob vseh pretečenih kilometrih, natančno odrejenem gibanju v formaciji in šolskih, ponavljajočih se napadalnih vzorcih, bi pričakoval še kaj drugega. Recimo krilnega igralca, ki si v dvoboju ena na ena upa preigravati tretjeligaškega branilca. Ali pa veznega igralca s kakšno lucidno, nepredvidljivo podajo ali driblingom. Nekoga s tako kakovostnim predložkom, da občinstvo ob tem zavzdihne. Ali pa napadalca, ki se ponaša z odličnimi zaključki in pretkanim, mačjim gibanjem pred nasprotnikovim golom. Oprostite, ampak želim videti nekaj kakovosti, ne pa samo v šprintu pretečene kilometre in podaje z nizko mero tveganja. Od nekoga, ki si z nogometom služi kruh, pričakujem malce več.
Iz mladinske šole Radomelj so pogosto vpoklicani slovenski reprezentanti in klub ima po propadu NK Domžale še močnejšo, številčnejšo akademijo. Zaenkrat se to v članski ekipi še ne pozna, saj je bila enajsterica gostov v Trbovljah v večini sestavljena iz tujcev. Zgodbe o silnih "akademijah", ki so potem v člansko moštvo lansirale bore malo nogometašev, v Sloveniji že poznamo. Upam, da v Radomljah ne bodo šli po tej poti. Glede na videno v Trbovljah to tudi ne bi bilo smiselno. Nihče me ne bo prepričal, da v Sloveniji ni boljših igralcev, kot so trenutni radomeljski tujci. Z njimi ni nič narobe, to niso slabi nogometaši, toda gotovo ne gre za kakovost, ki bi zagotavljala obstanek v ligi. In človek se vpraša, ali ne bi mogel kakšen domači fant, po kakšnem letu uvajanja, igrati na tem nivoju. Sicer pa je še najbolj poučen primer Domžal, kamor je v letih pred propadom prišlo na tone nogometašev povprečne kakovosti iz vseh vetrov, medtem ko so fantje iz mladinskega pogona priložnost večinoma iskali v drugi ali tretji ligi.
Menim, da bi marsikateri mladenič iz mladinske šole naših prvoligašev že ta vikend ustrezno zamenjal marsikaterega tujca v članski ekipi. Resda je s tem povezano tveganje, včasih je treba malce potrpeti in biti takten, toda takšno postopanje se skoraj vedno vrne z obrestmi. Domači igralec je najcenejši in na tribune privabi največ rednih navijačev. In obenem ekipi daje dodatno čustveno vsebino.
Če so trenerji v Prvi ligi Telemach mnenja, da igralci iz akademij ne morejo prinesti kakovostnega presežka, bi veljajo razmisliti o selekcioniranju pri mlajših selekcijah. V kategorijah U11, U12, U13 in U15, kjer se mladi talenti praviloma selijo iz amaterskih v profesionalne klube, so s strani naših prvoligašev pogosto najbolj iskani fantje, ki v motoričnem razvoju prehitevajo svoje vrstnike in lahko na tak način efektno pomagajo pri zbiranju zmag na otroških tekmah. Ko jih drugi fantje okoli 16. ali 17. leta dohitijo v razvoju, ko nimajo več hitrejšega koraka in bolj čvrstih mišic kot tekmeci ter ne morejo več dominirati na ta način, se mnogi znajdejo v težki situaciji in kar naenkrat izgubijo zaupanje trenerjev. Pot do profesionalizma, ki se je prej zdela tako gladka, postane polna visokih ovir. Ko gledam določene tekme v mladinskih kategorijah, se mi včasih zdi, da določeni klubi iščejo atlete in upajo, da jih bodo naučili brcanja žoge. Namesto da bi iskali fante z občutkom za žogo in prostor, ki v motoričnem razvoju kakšen mesec ali leto zaostajajo za najbolj izstopajočimi vrstniki, in ki bi lahko z ustrezno obravnavo postopoma dosegli visoke fizične standarde današnjega nogometa. Takšni fantje prepogosto obsedijo na klopi, tudi v manjših klubih. In to ne le v nogometu. Potem pa v članski profesionalni ligi vidiš ofenzivnega igralca, ki nima ideje, ki ne zna improvizirati, ki ne izstopa niti v enem tehničnem elementu. Lahko pa veliko in hitro teče …
Sloviti Paul Scholes, nekdaj odličen nogometaš Manchester Uniteda in eden najboljših vezistov svoje generacije, je pred kratkim dejal, da ga danes najbrž ne bi vzeli v nobeno ugledno nogometno akademijo, saj pri svojih 13, 14 letih še ni bil dovolj fizično razvit v primerjavi z vrstniki. Pa je bil "doktor", kot rečemo v nogometnem žargonu ...
Dres je bil premajhen
Za konec še enkrat k sodniku Kondiću. Še zdaleč ne moremo reči, da se je v Trbovljah zgodil nek večji nogometni škandal. Je pa ostal grenak priokus. Vsaj za kakšno sekundo najbrž tudi sodnikom, gotovo tudi ničesar krivim Radomljanom. Predvsem pa domačim igralcem, trenerjem in navijačem.
In če so nogometaši Radomelj vsaj zgledali kot resni športniki, za glavnega sodnika tega ne bi mogli reči. Morda sem prestrog, toda glede na menda visoke standarde sodniških fizičnih testov bi pričakoval, da ima sodnik športno postavo. Poglejte, kako je bil globoko v petem desetletju svojega življenja videti naš Slavko Vinčić, ko je izjemno odsodil finale SP med Španijo in Argentino. Kot pravi športnik. Če pa sodnik nima takšnih fizičnih lastnosti in dovolj samodiscipline za ustrezno skrb za svoje telo, pa naj si omisli vsaj kakšno številko večji dres.
