Hiša, ki je arhitekturno zasnovana kot enovit, podolgovat volumen z velikimi steklenimi površinami in visokimi stropovi, je s pomočjo kombinacije sodobnih in tradicionalnih tehnologij gradnje zgrajena izključno iz lokalnih, naravnih materialov.
Naročnik je zase in svojo družino želel postaviti ilovnati dom, ki bi zagotovil zdravo življenjsko okolje in odlično uravnano notranjo klimo. Povezal se je z arhitektom Robertom Veselkom iz arhitekturne pisarne RVA, ki je njegove želje razumel in jih prevedel v arhitekturni načrt. Začetki načrtovanja segajo v leto 2009, začetki gradnje pa v leto 2010, ko je stavba pridobila gradbeno dovoljenje. Objekt je gradil naročnik s svojo družino, prijatelji in prostovoljci, pri gradnji pa je na pomoč priskočil tudi sam arhitekt.
Gradnja hiše je potekala tako, da je bila na pasovne betonske temelje postavljena lesena skeletna konstrukcija, po letu dni pa so ob skeletu postavili še 28 cm debelo ilovnato steno, ki je zaobjela leseno strukturo. Takšna debelina stene zagotavlja tako konstruktivno stabilnost kot toplotno izolativnost hiše. Ilovica je bila izkopana na lokaciji, primešali pa so ji še slamo, ki služi kot armatura.
Uporabljena tehnologija gradnje je podobna butanju sten, ki so jo tradicionalno uporabljali v panonski arhitekturi: ilovnato zmes so po slojih vgrajevali med lesen opaž ter jo v izogib nastanku zračnih žepov potlačili.
Naročnik pove, da je bila gradnja zahtevna in zamudna predvsem zaradi neizkušenih podizvajalcev, ki so se z ilovnato hišo povečini srečali prvič. Poleg tega je bilo potrebno vse inštalacije v hišo vgraditi sočasno z njeno gradnjo, zaradi česar so izvajalci na gradbišču preživeli dosti več časa kot je to občiajno pri klasični gradnji.
V osrednjem bivalnem prostoru so okoli velike zidane peči združene kuhinja, jedilnica in dnevna soba. Osrednji prostor, ki je svetel in visok, izgleda hkrati domač in sodoben, kar pripisujemo njegovi materialnosti: notranje stene so zaključene z ilovnatim ometom in v lesenem opažu, kar ustvarja topel prostor, velike zasteklitve pa ga premaknejo v sfero sodobne arhitekture.
Najbolj atraktiven kos bivalnega prostora je gotovo plezalna stena, ki vodi v otroško skrivališče in ločuje bivalni del od servisa.
Celoten bivalni del po južni strani povezuje velika pokrita terasa. S terase je mogoče uživati v čudovitem razgledu na obdajajočo pokrajino. Zaradi skrbno določenega previsa strehe na tem delu je omogočeno pasivno ogrevanje dnevnih prostorov pozimi, ko je sonce nižje, poleti pa zaradi višje pozicije sonca na nebu streha na teraso meče senco, zaradi česar se notranji prostori ne pregrevajo.
Spalni prostori so za pol etaže zamaknjeni, saj se prilagajajo topografiji parcele. Otroški spalni prostori so umeščeni pol etaže višje od osrednjega bivalnega dela, medtem ko je glavna spalnica umeščena pol etaže nižje.
Streha, zaradi katere na mestih razdrobljen volumen da občutek volumenske enovitosti, je v celoti dvokapna brez napušča. Oljena macesnova fasada se bo tako po celotni površini enakomerno starala.
arhitektura: arhitekturna pisarna RVA, fotografije: M. Lozar
