Svet vmes, mlad arhitekturni biro, zanimajo predvsem vmesni prostori: tisti, ki nas učijo, navdihujejo in povezujejo. Transformirajo javne, zasebne in učne prostore, med katere sodi tudi obširni projekt nadgradnje dijaškega življenja na gimnaziji Ledina. Misel o oblikovanju igrivega ambienta znotraj stroge šolske institucije je za nas napisala članica biroja, arhitektka Ana Kreč.
V šoli se sprehajamo po notranjih ulicah, kjer pride do naključnih srečanj, spletejo se močna prijateljstva in simpatije. Dober povezovalni hodnik torej ni samo komunikacija od ene do druge učilnice, je mestna ulica, ki nam omogoča posedanje, pogovarjanje, učenje v dvoje ali v skupini, …
Ker pred gimnazijo Ledina ni razširitve javnega prostora, ki bi služila kot platforma za druženje med šudenti, je javno življenje premaknjeno v majhno avlo v notranjosti. (foto: Matevž Paternoster)
Šolska avla je mestni trg, kjer pojemo malico, obiščemo razstavo, poslušamo šolski zbor, posedamo, opazujemo in smo opazovani. Male prostorske zajede, šolske dnevne sobe, nam omogočajo odmik v svoj svet, branje, brskanje po spletu, krajši počitek v mehkem okolju, kjer je pozabimo na vse (pre)več dnevnih šolskih obveznosti.
Nov pol-javni šolski prostor za prostočasne dejavnosti dijakov pred, po in med šolskimi urami je oblikovan v obliki valujočih trakov v različnih naklonih. (foto: Matevž Paternoster)
Šola ni samo skupek učilnic, te so si v večini primerov med seboj zelo podobne, naroča se ista oprema, podajanje znanja je še vedno v klasični obliki "ex-cathedra". Dobra šola gradi na "prostorih vmes" - ti so plazma šole, njeno bistvo in lastna identiteta. Ta je venomer drugačna in zanimiva. "Prostor vmes" predrami dijake iz njihove vsakodnevne rutine in omogoča postavitev različnih ambientalnih scenarijev. Dijake tako spodbujamo k prostorski igri, kjer nevede razmišljajo o prostoru in ga pomagajo sooblikovati. Ti morajo zato biti fleksibilni in predvsem sugestivni - taki, ki spodbudijo igrivost, domišljijo in prostorsko občutljivost.
Vodilni misli pri oblikovanju dekliške galerije sta bili ločevanje ženskih slačilnic od drugih možnih uporabnikov prostora ter ustvarjanje ženstvenega ambienta. (foto: Žiga Culiberg)
Marsikdo misli, da se otrok pri petnajstih več ne igra. Podrobno opazovanje obnašanja dijakov v "prostorih vmes" pred in po naši prostorski intervenciji nam govori ravno nasprotno. Dijaki se igrajo, vendar na drugačen način. Še vedno si postavljajo prestole iz mehkih kock vse do stropa (takrat, ko jih nihče ne vidi, tudi v višjih letnikih) ali pa se skrijejo pod kup blazin in za trenutek zaspijo, da pozabijo na natrpan šolski urnik, ki mu ni videti konca. Človek je navsezadnje "homo ludens" oz. "človek igre". Igra se kasneje v življenju prenese v delo in razmerja na delovnem mestu. Kako pomembno je torej, da se šola oblikuje tako, da se spodbuja igrivost, ne samo z igračami, vendar v vseh mnogoterih oblikah.
Moške slačilnice so, podobno kot ženske, umeščene na novo ustvarjen mezanin, s pomočjo katerega se je pritličje sprostilo za dostop do obeh telovadnic. Prostor pritličja je obarvan v pastelno modro, kar ustvarja hladen in miren ambient, slačilnice pa obiskovalca presenetijo v močni oražni barvi. (foto: Matevž Paternoster)
