Prazgodovina renaulta 5 turba sega že v desetletje pred njegovo predstavitvijo. Leta 1976 je namreč iz delavnic športnega oddelka Renault Sport pripeljal renault 5 alpine, eden prvih "hot hatchev", ki je v 9,7 sekunde dosegel hitrost 100 kilometrov na uro. A to za nekatere ni bilo dovolj, zato mu je kmalu sledil renault 5 gordini turbo, ki je do 100 kilometrov na uro potreboval le še 8,7 sekunde.
A oba omenjena cestna dirkalnika nista bila dovolj, saj sta bila v bistvu »le« navita renaulta 5 prve generacije z motorjem in pogonom spredaj. Vrh športnikov prve generacije renaulta 5 je namreč leta 1980 prišel z renaultom 5 turbom, povsem drugačnim strojem, ki mu je Renault močno spremenil tehnično zasnovo. Turbobencinski štirivaljnik so namreč vgradili sredinsko za voznika, poganjal pa je zadnji kolesi.
Uspešni koncept
Junija 1978 je Renault zmagal na dirki 24 ur Le Mansa, vse uspešneje pa je sodeloval tudi v Formuli 1 in se spogledoval z relijem. In velikokrat so tekmovalno usodo zaupali prisilnemu polnjenju vstopnega zraka, s katerim so motorjem povečali tako moč kot tudi navor. To so dosegli s turbo polnilniki, v katerih so turbino poganjali izpušni plini. Koncept se je izkazal za uspešnega in kmalu so začeli razmišljati, če bi ga lahko prenesli tudi v cestne avtomobile. Končno je padla odločitev, da bodo na osnovi renaulta 5 izdelali zmogljivo različico leta 1972 predstavljenega renaulta 5 prve generacije, s katero bodo tekmovali s potentnimi športnimi avtomobili, kakršni so bili porsche 911, lancia stratos ali fiat 131 abarth.
Avtomobiliste je navdušil že predserijski model v naravni velikosti, ki so ga javnosti predstavili oktobra 1978. A pri Renaultu z njim v začetku niso imeli visokih prodajnih načrtov, saj so bili usmerjeni predvsem v nastope na dirkah, zato so se tudi odločili za zasnovo s sredinskim motorjem in zadnjim pogonom. V začetku so namreč nameravali izdelati le 400 serijskih primerkov, kolikor je bilo potrebnih za dirkalno homologacijo, vendar pa so se pri načrtih nekoliko ušteli. Renault 5 turbo se je namreč tako priljubil bencinskim navdušencem, da jih je do konca proizvodnje leta 1986 na ceste zapeljalo skoraj 5.000.
Potrjena pričakovanja
Hitrost in bliskovitost s katero je pospeševal, so namreč renaultu 5 turbu zagotovile, da je z lahkoto potrdil in presegal pričakovanja, poleg tega pa je bil tudi izjemno vodljiv in živahen. Živahnost mu je zagotavljal predvsem 1,4-litrski turbo motor iz motorne družine cleon z zasnovo z odmičnimi drogovi, čigar zgodovina pa je segala vse v leto 1962, ko je Renault predstavil njegov "atmosferski original" z delovno prostornino 1.108 kubičnih centimetrov.
Motor v renaultu 5 turbu je v osnovi razvijal moč 118 kilovatov pri 6.000 vrtljajih in navor 221 njutonmetrov pri 3250 vrtljajih na minuto in je sto kilometrov na uro dosegel manj kot sedmih sekundah. Za športne namene so ga lahko navili vse do 157 kilovatov (oziroma bolj domačih 350 'konjev'). Nič čudnega torej, da je Jean Ragnotti leta 1981 z njim zmagal na reliju Monte Carlo, veliko pa je bilo tudi drugih športnih uspehov.
Kot je za Renault običajno, je imel tudi renault 5 turbo dve »fazi«. V prvi, ko so ga zasnovali predvsem z dirkanjem v mislih, je imel aluminijaste karoserijske dele, za manjhno maso pa je skrbela tudi plastična posebej zanj oblikovana notranjost. V drugo fazi je bil kot renault 5 turbo 2 od leta 1983 veliko bolj konvencionalni avtomobil, ki je veliko komponent prevzel od manj športnih 'petk' in je bil tudi prodajno bolj uspešen. Če so jih v prvi fazi prodali 1.820, jih je v drugi na ceste zapeljalo 3.167.
Hot hatch
Renault 5 turbo je priskrbel dobro popotnico tudi precej manj radikalnemu nasledniku, ki je z večjo dostopnostjo pridobil še veliko več navdušencev. Teh je bilo nazadnje kar 160 tisoč.
Renault je namreč februarja 1985 predstavil renault 5 GT turbo, ki so mu načeloma namenili enak motor z delovno prostornino 1.397 kubičnih centimetrov. A če je pri predhodniku za dobavo goriva v sesalni vod skrbelo elektronsko vbrizgavanje, je v tem primeru za pripravo gorivne zmesi skrbel uplinjač Garretov tubopolnilnik je v kombinaciji s hladilnikoma vstopnega zraka in olja kljub temu poskrbel za zdravo moč 85 kilovatov, ki je v kombinaciji z razmeroma majhno maso vsega 853 kilogramov poskrbela za pospešek v dobre 7,5 sekunde do sto kilometrov na uro. Najbližja tekmeca peugeot 205 GTI in fiat uno turbo sta imela za dobro desetino manj moči in sta do stotice potrebovala vsaj še pol sekunde.
Oblikovalec lamborghinija countacha Marcello Gandini, ki je poskrbel že za oblikovno ločitev prejšnjega renaulta 5 turba od drugih petk, prav tako pa je oblikoval tudi renault 5 druge generacije, se je potrudil tudi, da renaulta 5 GT turba kdo ne bi morda zamenjal za "navadno petko". Poleg ostalega mu je namenil širok odbijač z režami za zrak, razširitve blatnikov, rumene meglenke in celo navidezne hladilne reže pred zadnjima blatnikoma, ki so spominjale na predhodnika s sredinskim motorjem. V notranjosti se je odlikoval predvsem s športnimi sedeži, posebno prestavno ročico, športnim volanskim obročem in dodatki na armaturni plošči, kakršen je bil merilnik vrtljajev, ki v avtomobilih tistega časa še ni bil vsakdanji dodatek.
Konec leta 1991 je renault 5 GT turbo svoje mesto prepustil cliu 16V in cliu williamsu. A pred tam je osvojil še nekaj dirkalnih zmag, med katerimi najbolj izstopa zmaga na rallyju v Slonokoščeni obali, ki še vedno velja za edino zmago dirkalnika skupine N v skupni razvrstitvi na rallyju svetovnega prvenstva WRC.
