Leta 2013 se Zdravstveni reševalec in gasilec Anže Albreht z gasilci ni mogel prebiti preko zastoja na hujšo prometno nesrečo. Vzrok je bil nepravilno formiran zastoj vozil. Moral je izstopiti iz gasilskega vozila in peš utirati pot le temu. Kasneje se mu je pridružil še Matej in na kraj dogodka sta prišla že popolnoma izmučena in, za gasilsko delo, neuporabna. Osem let kasneje smo se o isti problematiki pogovarjali z Anžetom Albrehtom, ki je ustanovil Zavod reševalni pas, ki se ukvarja z ozaveščanjem voznikov, zakaj se je treba razvrstiti v primeru zastoja.
Kako se danes spominjate leta 2013, ko ste med nujno vožnjo do ponesrečencev s posebno gesto, ko ste pred gasilskim vozilom peš utirali pot vozilu do ponesrečencev, opozoril na perečo težavo, ki je privedla do akcije in zavoda reševalni pas.
Tega je res že skoraj osem let, a vseeno je spomin na konkretno intervencijo precej živ in svež, pa niti ne zaradi same intervencije, saj se je vse skupaj za udeležene še kar dobro izšlo, kot zaradi dogajanja na poti na sam kraj dogodka. Menim sicer, da nisem bil ne prvi in ne zadnji pripadnik katere od intervencijskih služb, ki je peš utiral pot intervencijskemu vozilu, res pa je, da smo posnetek objavili, delilo in objavljalo pa ga je veliko število ljudi ter medijev. Vem, da sva bila s sogasilcem na kraju dogodka povsem izmučena in sva bila neuporabna za delo, za katero smo bili poslani na kraj. Medijsko pozornost smo izkoristili in iz tega dogodka izpeljali akcijo in začeli z našim poslanstvom-ozaveščanjem zakaj, kako in kdaj ustvariti reševalni pas na avtocestah.
Minilo je torej osem let. Se je v tem času vozniška kultura in zavedanje voznikov, kako pomembno je, da se reševalci čim prej prebijejo na kraj nesreče, kaj spremenilo?
Se je. In za to trditvijo stojim pokončno in tudi ponosno, saj je jasno, da se je na avtocestah in hitrih cestah stanje ob začetku zastoja že izrazito izboljšalo. Če bi me npr. leta 2015 vprašali "ali meniš, da se bo v naslednjih 5 letih sploh kaj izboljšalo stanje ob zastojih?" bi verjetno rekel, da bo trajalo 10 ali celo več let, pa bi se pošteno zarekel. Dejstvo je, da se pred 2013 prav nihče od pristojnih ni na veliko ukvarjal z varnostjo tudi na avtocesti in zgornji dogodek je bil dokazno gradivo, da se je ta tema zapostavljala in da bo pač nekaj treba narediti in začeti s preventivnimi vsebinami. Veliko število sporočil prejemam od gasilcev, reševalcev in policistov iz celotne Slovenije, da se naše delo pozna in da Slovenija napreduje, ko je govora o ustvarjanju reševalnega pasu in seveda tudi sam opažam, da je napredek resnično opazen. Nismo pa še na cilju, tudi tega se zavedam in energije imamo v Zavodu dovolj, da skupaj pretečemo ta maraton.
Kako velika je danes težava prebijanja reševalcev na kraj nesreče? Je še treba kdaj izstopiti iz vozila in voznike opozoriti naj se umaknejo?
Težave so seveda še vedno, niso vsi zastoji pravilno formirani, nekateri celo izredno slabo- v mislih imam predvsem zastoje, ki nastajajo ob vsakodnevnih konicah ali pa pred delovišči. V slednjih velika večina stoji na sredini voznih pasov z mislijo, da tako ali tako stojijo zaradi omenjenih razlogov. Čeprav to drži, se je treba zavedati, da se nujna stanja dogajajo 24 ur na dan, tako zdravstvena, policijska in gasilska posredovanja niso le tista v prometu, ni nujno, da se reševalno vozilo prebija mimo vseh zato, ker je nekje spredaj prišlo do nesreče. Kar zadeva izstopanja iz vozil na nujni vožnji: ne morem trditi, da se v zadnjih petih letih ni kje kaj podobnega spet moglo zgoditi, ampak prepričan sem, da so to zdaj res le še izredno redki dogodki.
Kaj so še napake, ki jih vozniki delajo, ko v vzvratnem ogledalu vidijo vozilo na nujni vožnji? Kaj opažate?
Če govoriva le o avtocesti in hitri cesti, je že to napaka, da v zastoju reagirate šele, ko slišite sireno ali pač vozilo na nujni poti vidite v ogledalu: ravno to je razlog, da učimo pravilnega razvrščanja pravočasno, torej že ob hitrosti manjši od 60 km/h. V trenutku, ko hitrost skupini vozil na AC pade pod to mejo, lahko govorimo o zastoju. Naslednja zadeva, ki jo opažamo ob spremljanju zastojev, je, menjavanje pasov povsem brez potrebe. Ko obstanemo, obstanemo in ne bomo pridobili niti minute, če menjamo pas. S tem lahko povzročimo le zaporo reševalnega pasu.
Potem so tu dvopasovne ali celo večpasovne vpadnice v mestih (Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto ...) - tam, se vozniki osebnih vozil umikate po načelu PO-PO (Pusti Odprto Pot Odprto). Torej, če je na levem pasu pet vozil pred nami, na desnem pa ni nobenega, potem pač vozimo po levem naprej, saj bo intervencijsko vozilo izbralo pot, ki zahteva manj dela voznikov, ki se umikajo.
Dotaknil bi se še reakcij na lokalnih in regionalnih cestah ob srečanju z vozilom na nujni vožnji, V tem primeru moramo reagirati z mislijo, da se čim prej na najbolj varen način umaknemo na primernem mestu. Nasprotno danes videvamo na cesti, ko nekdo pred nami zasliši sireno ali vidi modre luči, pritisne na zavoro in šele potem išče primeren prostor za umik. Velikokrat smo priča zaviranju sredi nepreglednega ovinka, takrat bo tudi intervencijsko vozilo moralo zavirati in se ustaviti, saj nikoli ne smemo voziti "na srečo".
Je v času epidemije, ko je vozil na cesti manj, kaj drugače, kot bo, ko bodo na cestah spet običajni zastoji? So ljudje, ker so se manj vozili, malo pozabili na ustvarjanje reševalnega pasu?
Pojav te nevidne pošasti je veliko spremenil tudi v prometu. Četudi je bilo prometa sicer res opazno manj, ne moremo govoriti o bistveno manjšem številu izrednih dogodkov na avtocestah. So pa bili zastoji posledično krajši. Osebno me skrbi, da smo vsi skupaj nekoliko pozabili na vse kar ni koronavirus, čeprav se tega niti ne zavedamo. Številni državljani še danes delajo od doma, mobilnost se je spremenila, avtobusi, vlaki so bolj prazni, posledično je več osebnih vozil na cestah.
V Zavodu Reševalni pas se resnično trudimo, da bi ves čas bili v stiku z ljudmi in nadaljujemo z opozarjanjem na pomembnost reševalnega pasu. Pripravljamo se na terenske akcije in preventivne dogodke in se zelo veselimo dne, ko se bo zgodil prvi, čas, ko smo bili "zaprti doma" pa smo izkoristili za vzpostavitev odlične skupine mladih fantov, ki se ukvarjajo z montažo video posnetkov, ki jih objavljamo. S pomočjo Zavarovalnice Triglav smo uspeli dokupiti še tri kamere, ki jih bomo predali gasilskim enotam in tako še povečali število kilometrov AC, ki bodo pokrite z video kamerami v samih gasilskih vozilih. Želim si tudi več medijske pozornosti za to tematiko, saj se je že večkrat pokazalo, da je izraz sedma sila upravičen in tukaj hvala tudi vaši medijski hiši za redno objavljanje prometno preventivnih vsebin!
Kako vi gledate na vaše delo ozaveščanja? Bi vseeno danes naredili kaj drugače?
Kot sem že omenil, nismo še na cilju, popolnoma zadovoljen bom šele takrat, ko bo vsak zastoj, brez izjeme, tako lepo formiran, da ne bo nikoli več nobenih težav. Glede na to, da temu delu posvečam ves svoj čas, ki ga uspem najti kljub družini, službi in gasilstvu, in da mi ga včasih krvavo primanjkuje, ne bi spreminjal nič. Imam še veliko idej in načrtov, ki bi jih oziroma jih bomo lahko izpeljali v prihodnje. Nekaj malega je odvisno tudi od finančnih sredstev, čeprav vedno znova povem, da vsi v zavodu in za zavod delamo prostovoljno, a težko si privoščimo večje količine recimo promocijskih artiklov, plačanih oglasnih sporočil ipd...
Za vaše ozaveščanje so torej odločilni pokrovitelji? Z Mitsubishijem sodelujete že vrsto let.
Brez pokroviteljev in donatorjev se danes midva verjetno sploh ne bi pogovarjala, saj bi lahko sem ter tja objavili kakšen napotek in posnetek s telefona, potem bi pa se to končalo. Danes imamo v lasti 10 vrhunskih kamer, ki jih uporabljajo gasilci po vsej Sloveniji, imamo spletno stran, urejen finančni del delovanja, imamo nekaj artiklov promocijske narave, imamo toliko, da pokrijemo stroške poštnine in ovojnine (slednji presegajo 500 evrov letno), večino časa imamo na zalogi nalepke... Na tem mestu se zahvaljujem vsem, ki soustvarjajo vzpenjajočo krivuljo slovenske kulture vožnje. Poleg naštetega pa imamo že od samega začetka uradnega delovanja Zavoda tudi promocijsko vozilo znamke Mitsubishi. Pred nekaj dnevi smo prevzeli že petega po vrsti, vrnili smo outlanderja PHEa in v uporabo prejeli robustneža L200. Vozilo je odlično sredstvo, s katerim ozaveščamo še takrat, ko je nekje parkirano, odlično pa premaguje tudi recimo gozdne ceste, po katerih se skušamo prebiti v bližino kakšnih zastojev na avtocestah. Polepitev vozila že na daleč govori sama zase, saj je z vseh strani polepljen s puščico in napisih o reševalnem pasu. Z njim lahko na terenske dogodke prepeljemo vse potrebno, z veseljem se z njim odpravimo tudi na predavanja, ki jih izvajamo pri različnih organizacijah, šolah, društvih. Zelo radi pridemo z L200 tudi na dogodke v organizaciji podjetja AC-Mobil in se predstavimo tudi njihovim strankam in zaposlenim. Vesel sem tako trdnega in iskrenega sodelovanja.
Reševalni pas
So nalepke »ustvarite reševalni pas« za na avtomobile še na voljo. Kje jih lahko dobijo vozniki? Koliko ste jih že razdelili?
Lahko čez palec ocenim, da je bilo razposlanih več kot 50.000 nalepk. Vse brezplačno. Veliko večino nalepk prejmemo s strani DARS, poberemo naročila in ob prvi priložnosti vložimo v zavojnice in razpošljemo. Vsaka izmed naštetih nalepk je bila vedno brezplačna. Želja je, da tako tudi ostane, saj človek, ki želi nalepko na svojem vozilu, pokaže, da mu je mar za sočloveka in izrazi željo po tem, da pomaga pri ozaveščanju. Trenutno je sicer spletno naročanje na spletni strani zaprto, a vedno nalepko lahko naročite preko elektronske pošte info@resevalni-pas.si ali pa preko sporočila na Facebook strani Ustvarimo reševalni pas na avtocestah, na Twitter ali Instagram profilu. Na voljo imamo magnetno verzijo velikosti 12x20cm, enake dimenzije so tudi v klasični obliki nalepke, sledijo nalepke v velikosti 18x30cm za malo večja vozila, imamo pa tudi pripravljene velikosti 36x60cm. Te srečujemo na tovornih vozilih.
