Redki so v Sloveniji danes družinski avtomobili s samodejnim menjalnikom, ki s ceno (sicer s popustom) sežejo pod 20 tisoč evrov. Opel frontera z blago-hibridnim pogonom je cenejša od omenjene magične meje, vendar za ta denar prinaša nekaj kompromisov.
To ni frontera iz devetdesetih let. Tisto je bil “pravi terenec” – za razliko od današnjih SUV-jev. Original je imel reduktor in resne terenske sposobnosti, bil je robusten, “trdoživ”, primeren za lovce, gozdarje, kmete. Imel je preprosto mehaniko in le malo elektronike. Bil je cenejša alternativa toyoti land cruiser ali mitsubishiju pajero. Ponujal pa je veliko uporabnega prostora, bil je praktičen avto. Prav na področju uporabnosti in preprostejše zasnove bi lahko vlekli vzporednice tudi z novo frontero, ki je družinski križanec. Z besedo preprosto ciljamo bolj na racionalnost. Še vedno je to moderen avto, ki pa ponuja bistvo, tisto, kar vozniki zares rabijo in ne še tisoč in en dodatek: ima na primer ogrevanje sedežev in volana, vetrobranskega stekla, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, parkirna tipala zadaj ... Gre za razmišljanje, da je treba kupcem vozil spet ponuditi tisto, kar potrebujejo za varno in udobno vožnjo od točke A do točke B, in to za pravo ceno. Nič kiča, pretiranega blišča, a vseeno veliko preverjene tehnologije in uporabne vsebine. Palec gor.
Čeprav je SUV, pa to ni več avtomobil, s katerim bi se zapeljali na neutrjene poti. Frontera je v resnici zamenjava za model crossland. Crossland je bil dimenzijsko preveč podoben mokki, frontera pa je dosegla, da je Oplova mlada paleta SUV-jev zdaj jasno ločena. Mokka je za tiste, ki iščejo bolj šik avto, frontera pa je daljša za dobrih 20 centimetrov in lahko ponuditi tudi sedem sedežev, razporejenih v tri vrste.
Temelji namreč na platformi STLA Smart Car, ki jo uporabljata tudi Stellantisova modela citroën C3 aircross in fiat panda. Na pogled bi težko ugotovili, da gre za bližnje sorodnike, saj je zunanja oblika povsem drugačna. Nekaj podobnosti je v kabini, a pri Oplu pravijo, da so se tako oblikovalci kot inženirji s testiranji na poligonu in prilagoditvami tuninga zelo potrudili, da so občutek na volanu, vožnja v ovinke in stabilnost vozila tipično nemški, Oplovi. Sami lahko potrdimo, da se občutki razlikujejo v primerjavi z bolj mehkim C3 aircrossom. Še vedno pa je frontera veliko manj »trda«, kot so bili opli še pred desetletjem. Spominjam se trde sklopke, v fronteri je vse bolj mehkobno in udobno. Tudi vožnja preko grbin je dobro uglajena.
Robustnost se kaže v kabini, kjer prevladujejo čiste oblike z dvema 10-palčnima zaslonoma, ki ponujata solidno grafiko in sta pregledna. Fizičnih gumbov je malo, želeli bi ji več. Upravljanje dodatno olajša ločena plošča za klimatsko napravo, delno pa si lahko pomagamo s stikali na volanu, predvsem za glasnost radijske postaje. Volan je majhen, a prijeten, bi pa lahko bil volan nekoliko bolj vzdolžno nastavljiv.
Spredaj se sedi zelo udobno, sedeži nosijo podpis nemških ortopedov, pa tudi na zadnji klopi, ki je le nekoliko ožja, je res veliko prostora za noge, glavo in ramena potnikov. Dva odrasla potnika ne bi smela trpeti na daljši vožnji.
Induktivni polnilci za telefone so hlajeni, škatla za tablice v sredinski konzoli je opremljena z gibljivimi trakovi, na voljo so gumirane škatle za shranjevanje, ki preprečujejo premikanje majhnih predmetov. Na zadnjih sedežih je veliko prostora, predvsem pa so vrata za lažji vstop v tretjo vrsto sedežev zelo razširili. Pri Oplu so uporabnosti dali prednost pred mehkimi materiali. Varčevali so tudi pri kameri za vzvratno vožnjo, ki ponuja podpovprečno sliko, sploh v temi in v zimi, ko se je hitro zapacala. Takrat je slabše uporabna. Treba jo je bilo sproti čistiti.
Prtljažnik z veliko odprtino za nalaganje in nizkim nakladalnim dnom sprejme zelo solidnih 460 litrov prtljage. Po zlaganju naslonjal zadnjih sedežev, razdeljenih v razmerju 40:60, pa lahko volumen povečate do 1.600 litrov. Še več, je dovolj dolg, da vanjo vržete vzmetnico in udobno spite v avtomobilu. To je za kompaktnega križanca precej izjemno. Statična strešna obremenitev 240 kg (dinamična 75 kg) tudi odličen podatek. Na strešne nosilce pritrdite šotor in v njem spite še udobneje.
Prtljažnik je sicer dvonivojski, pogrešali pa smo kakšne dodatke za pritrjevanje prtljage. Ko je bila predelna deska v višjem položaju, smo poslušali ropot prevračanja škatel, ki smo jih prevažali zadaj.
Za pogon skrbi blagohibridni 48 V sistem, ki kombinira 1,2-litrski turbobencinski motor in elektromotor ter majhno baterijo. V našem primeru je bila skupna moč 107 kW (145 KM). Vožnja je enostavna – ne le zaradi podpore vojske vozniških asistentov, ampak tudi zato, ker je frontera na voljo le z avtomatskim šeststopenjskim menjalnikom z dvojno sklopko (ročnega ni več) , ki zna gladko, pametno (beri pravočasno) prestavljati, zato je pospeševanje gladko, brez cukanja.
Devet sekund od 0 do 100 km/h je povsem spodobnih, a to ni "dirkalnik", vožnja je predvsem udobna in razmeroma tiha. Kljub trivaljniku tudi na avtocesti – predvsem po zaslugi podpore 48V mild-hybridnega sistema, ki lahko za kratek čas doda do 28 konjskih moči in 55 Nm. Zbrano elektriko lahko uporabi tudi za pomoč pri jadranju ali počasnem manevriranju, s čimer prihrani gorivo. Na ravni podeželski cesti je bila poraba bencina malo več kot pet litrov na 100 kilometrov, v mešanem ciklu dobrih šest litrov, enako velja za daljše avtocestne odseke.
Opel oziroma Stellantis je v času, ko so avtomobili postali res dragi, naredil dobro potezo in ponudil sodoben in praktičen avto družinski avto z nekaj kompromisi. Testna za 26 tisočakov (brez vključenega popusta) je imel že tudi razmeroma veliko opreme.
