Na kratko smo se istočasno podružili z dvema zelo svežima modeloma znamke MINI. Zdi se, da nas pri kombilimuzinskem modelu cooper težko še kaj preseneti. Poleg njega pa je stal novinec pri znamki, model aceman. Sodi med križance in po velikosti približno tako velik, kot je bil pred leti prvi znamkin križanec countryman. Slednji je vmes zrasel in nikakor ni več mini. Glavni skupni točki obeh avtov sta skoraj enaka dolžina in dejstvo, da imata oba pet vrat.
Eden kot najstniški starš, drugi kot starš najstnikov
Začnimo pri klasiki. Zadnja generacija modela cooper je naredila evolucijo pri obliki in konkreten korak naprej pri digitalizaciji vožnje. Hkrati je želela ostati zvesta temeljnemu izročilu kompaktnih avtov, pri katerih je risanje nasmeha med vožnjo glavna prioriteta. Tudi na račun nekoliko slabše uporabnosti. Spomnimo, da se po novem vstopna verzija namesto one imenuje cooper C, z močnejšim motorjem pa ostajamo pri cooper S.
Avto je pohvalno ostal pri le malenkost čez štiri metre dolžine, poudarjeno je nizko sedenje, kar vse mu zagotavlja lahko obvladovanje in zabavno doživljanje vožnje. Hkrati postavlja ostro ločnico od trivratnega modela, ki je kar 17 centimetrov krajši. Če je mini s tremi vrati predvsem individualen uživaški avto, zelo pisan na kožo nežnejšemu spolu, petvratnik precej bolj diši po raznovrstnejši in pogojno celo družinski rabi, vsaj kot drugo vozilo pri hiši. Po drugi strani s svojimi velikimi kolesi, kratkim nosom in medosjem oddaja vtis vozila za gokard stezo.
Testni cooper S je dodatno marsikoga potegnil za nos zaradi novosti, JCW opremskega paketa v ponudbi. Ta dodaja velik ščep dodatno nabritega videza vključno z difuzorji in spojlerjem. Na nos maske so si drznili postaviti celo znamenite tri črke, ki so bile doslej rezervirane le za najbolj divjega minija.
Ko ga postavimo ob bok cooperju, je aceman resda malo daljši, širši in višji, a le malenkostno. Vseeno deluje, kot da so šla najbolj divja najstniška leta že mimo in je zdaj čas za uživaška dvajseta oziroma trideseta. Zato bo oblikovno morda komu celo prijetnejši, vsaj meni je bil pogled na zadek bolj domač kot na trikotne luči zadnje generacije cooperja.
Le še malo analognega
Današnji cooper (F66) se od prejšnje generacije močno razlikuje glede notranjosti. Postal je bolj 'posh' - imenitnejši, elegantnejši, skorajda gosposki. Pri znamki hitijo skoraj na vsakem kvadratnem centimetru izpostavljati preplet videza, ambientalne osvetlitve in digitalnega sveta. Ta je z novim vmesnikom devete generacije na nenavadnem, okroglem in velikanskem sredinskem OLED pikazovalniku storil velik premik naprej. Prepletajo se številne in grafično lepo izražene funkcije glede nastavitev vozila, pomagal ali sekundarnih aplikacij.
Od 'izkušnje' ('experience') grafike velikanskega merilnika v rdečem športnem režimu do pomirjajočega videza po osebni meri prilagojenih nastavitev. Opozarjam, za koga že korak preveč v dobo elektronov. Seveda je lahko dobrodošlo, da avto nima več fizičnega vrtljivega gumba in da ima namesto fizičnega voznikovega zaslona zdaj serijsko izpisane podatke na steklo.
Po drugi strani je treba prek zaslona zdaj upravljati tudi s funkcijami, ki so bile še nedavno povezane s tistimi fantastičnimi fizičnimi vzvodi, od katerih je zdaj ostalo le nekaj klasičnih tipk. Še zagon motorja je izgubil čar - namesto masivne rdeče ploščice v predhodniku je zdaj tu mali vzvod krhkega vtisa, ki vzbuja dvom v dolgoživost.
Katerega je več v ... prtljažniku?
Mini družinski avto? Zakaj pa ne? Prostora za zadnja dva potnika v cooper S sicer ni v izobilju, a vsaj otroka bi shajala. Morda bi za nekaj kilometrov poti vzela medse celo še tretjega. Prtljažnik pa ostaja pri enako odmerjenih 275 litrih osnove. Ni veliko, pa tudi ne malo.
Pri acemanu na drugi strani zunanji centimetri ne povedo še skorajda nič. Gre namreč za prvi MINI model, postavljen na izključno baterijskemu pogonu namenjeno platformo. Notranjost ima zato manj kompromisov, kabina je večja, dno ravno. Druga vrsta je resnična druga vrsta, z dovolj prostora tudi za odrasla potnika. In čeprav MINI nikoli ne bo znamka z največjim prtljažnikov v svojem razredu, ima aceman uporabnih 300 litrov. S podiranjem naslonjal v njem lahko prevažamo tudi kaj večjega, na primer kolo. Aceman je torej tisti MINI, od katerega lastniki dobijo več uporabnosti, nimajo pa želje po največjem countrymanu.
Ključni elementi acemana sicer ostajajo enaki kot pri cooperju, torej izgled armaturne plošče, navezava na prepleten dizajn materialov in skritih svetlečih diod, velik sredinski zaslon, ki je dodatno obogaten z meniji nadzora nad pretokom energije in z njenim polnjenjem. Ne pri enem ne pri drugem ne bi dolgo zdržal z novo generacijo (preplastičnega) ključa ob dejstvu, da prek aplikacije omogočata tesno povezljivost s telefonom vključno z digitalnim ključem.
Eden razgrajač, drugi naelektren
Testna avta sta si bila glede pogona daleč narazen, pa spet precej skupaj. Tudi petvratnega cooperja lahko sicer poganja električna energija, celo v različnem razponu moči, a naš se je zanašal na turbobencinsko klasiko. Se je pa zgodil velik odmik od prejšnje generacije, namesto 1,6-litrskega motorja je zdaj vgrajen 2,0-litrski stroj s 150 kW (204 KM) moči. Konkreten prirastek moči, ki pa je bil potreben zaradi skoraj 200 kilogramov dodatne mase. Z okoli 1.400 kilogrami mase (vključno z voznikom) je novi motor hitro opravi. Pospešek je upadel pod sedem sekund, bati se radi vrtijo, moči ne primanjkuje. Podvozje deluje, kot da je vedno v športnem režimu. Kratko, odzivno, nepopustljivo. Ovinki mu preprosto ne pridejo do živega, kot tudi ne zavoram. Volan deluje športno težko, a kot rezina natančno.
Aceman takšne ostrine in zadovoljstva med ovinki ne more dosegati. Je vendarle večji in težji baterijski model. Kar pa še ne pomeni, da ne zna biti hiter v ravni liniji in da je pomotoma član družine MINI. V verziji SE, kot smo jo vozili, je celo močnejši od cooperja S, ima namreč 160 kilovatov (218 KM), navor se že z mesta v polnosti prelije na prednji kolesni par. Dobro se aceman - še posebej za električni avto - drži med zavoji, a enačiti njegove zmogljivosti s cooperjem bi bilo preprosto neumestno. Nima niti 'autobahn' končne hitrosti. Njegove prednosti so druge.
Niti cooper S niti aceman nista kralja dosega. Pri močnem bencinarju je treba računati, da bo želel imeti v zameno kakih osem litrov bencina na 100 kilometrov. Pri acemanu pa baterija meri dokaj zadržanih 50 kWh, zato na kaj več kot 300 kilometrov z enim polnjenjem ni mogoče računati. Morda kar presenetljiv je podatek, da je maksimalno polnjenje na enosmernem toku omejeno na 95 kW, vendar pri znamki trdijo, da je krivulja polnjenja še vedno nastavljena tako, da se do 80 odstotkov baterija napolni znotraj pol ure.
Izbira srca in razuma
Kateri je cenejši za vzdrževanje in uporabnejši, seveda ni vprašanje. Aceman. Kateri je zabavnejši in bi ga izbrali za vikend avto, pa tudi. Cooper S. Želje so eno, cene nekaj drugega. Pa so res?
Aceman SE kot električni avto, s katerim lahko že naslovimo tudi nekatere družinske ambicije, stane malo pod 35 tisoč evri. Cooper S pa starta pri 32.400 evrih, a se z nekaj dodatne opreme hitro poravna z električnim sorodnikom. Baterijski aceman in bencinski cooper S sta torej na marsikaterem področju zelo različna, a hkrati tudi zelo podobna avta. Glavno besedo imata razum in srce.
