Pevec skupine Partibrejkers Zoran Kostić - Cane o novi plošči Sloboda ili ništa, ki ni maček v žaklju, in iskanju prave resnice.
Na odrih vas gledamo že več kot četrt stoletja. Kako vam še vedno uspe najdi dovolj
energije?
Mislim, da predvsem v dosti ljubezni! Pa dejstvo, da smo to, kar počnemo, v bistvu res mi. Ni se nam bilo treba spraviti v nek kalup in na tem smrdljivem svetu smo lahko povedali, kar smo hoteli. To je pa za dušo najpomembneje, saj neobremenjena pokaže, kakšna je prava situacija.
Vaši teksti so torej odraz stanja v družbi?
Točno tako. Pomembno je predvsem poiskati pravo svetlobo. Čeprav se tema trudi z neko svojo umetno svetlobo, ji ne smemo verjeti, ker to ni ta prava svetloba, ki osvetljuje resničnost. Tema, ki drži ljudi zasužnjene, je namreč strah pred pravo svetlobo, s katero mi poskušamo prikazati resnico v njeni nespremenjeni podobi.
V Sloveniji vas pogosto vidimo. Kakšen je vaš odnos do Slovenije?
Mi smo bili ena izmed prvih srbskih skupin, ki je prišla igrat k vam potem, ko se je začelo to sranje na ozemlju nekdanje skupne domovine. V Sloveniji smo igrali že novembra 1992. Drugače pa smo pri vas prvič igrali že leta 1983, kar je že zelo dolgo nazaj. V tem času smo doživeli marsikaj zanimivega pri vas, zaradi česar so koncerti v Sloveniji vedno pestri. Edino, kar je, da smo se ravno navadili na letala, pa je vse padlo v vodo, in smo se morali spet navaditi na kombije. Tako da smo s konja pristali spet na oslu.
Ko smo že pri kombiju, kaj se vrti v radiu, medtem ko se peljete na koncert?
Samo stara glasba. Vsa glasba, ki je pomenila pot do nekakšne svobode, ki vodi misli. Glasba, ki ti ob poslušanju vodi misli v glavi, ob kateri si dobesedno rečeš, ej, poglej tole! Samo ob tej glasbi imaš ne glede na to, ali je zunaj sivo in temno, zelo dober občutek pri srcu. Ritem in bluz ali punk-rock, to ostaja izvor vsega. Začetek pa je osnova vsega.
Skozi desetletja ste morali spoznati kakšno skrivnost o tem, kako ostati mlad?
Najbolj pomembna je vitalnost. To pa pomeni neprestani boj v iskanju svežine. Ta nas drži pokonci. Največ svežine pa dandanes prinaša resnica. Kompromisi v tem svetu pomenijo omejitve in zato nas dušijo. Da bi se lahko sprostili, pa moramo spet začeti čutiti življenje. Že s tem, ko smo živi, imamo nekakšno svoje stališče. Zdaj je odvisno le, ali je to res naše ali pa ga le prevzamemo iz okolice. Če je naše in prihaja iz zdravega srca, potem so tu čustva, ki tečejo skozi nas in nas ohranjajo mlade in polne energije.
Pred zadnjim koncertom v Cvetličarni aprila lani ste omenjali, da imate pripravljen material za novo ploščo, pa si ga nihče ne upa izdati?
Točno. Kar dolgo smo potrebovali, da smo našli založbo, ki si je upala izdati našo zadnjo ploščo Sloboda ili ništa. Plata je po mojem mnenju strašna, saj mi nikoli nismo ponujali mačka v žaklju. Na žalost pa so prevaranti že prevečkrat izigrali ta svet. Mladi direktor založniške hiše PGP, ki je odrastel ob naši glasbi, je edini, ki nam je bil pripravljen ponuditi roko. Giganti nimajo več posluha, samo še profit.
Kje je torej problem diskografije?
Vsega je kriv CD, tista majhna ploščica. V času vinilnih plošč, ki jih jaz še vedno zbiram in tudi najraje poslušam, ni mogel vsakdo spraviti celotnega tvojega življenjskega dela na en plastični plošček. Avtorstvo pa se je itak od nekdaj piratiziralo, že knjige v srednjem veku se je prepisovalo. Ni pa bilo tako lahko.
Mislim, da predvsem v dosti ljubezni! Pa dejstvo, da smo to, kar počnemo, v bistvu res mi. Ni se nam bilo treba spraviti v nek kalup in na tem smrdljivem svetu smo lahko povedali, kar smo hoteli. To je pa za dušo najpomembneje, saj neobremenjena pokaže, kakšna je prava situacija.
Vaši teksti so torej odraz stanja v družbi?
Točno tako. Pomembno je predvsem poiskati pravo svetlobo. Čeprav se tema trudi z neko svojo umetno svetlobo, ji ne smemo verjeti, ker to ni ta prava svetloba, ki osvetljuje resničnost. Tema, ki drži ljudi zasužnjene, je namreč strah pred pravo svetlobo, s katero mi poskušamo prikazati resnico v njeni nespremenjeni podobi.
|
Že s tem, ko smo živi, imamo nekakšno svoje stališče. Zdaj je odvisno le, ali je to res naše ali pa ga le prevzemamo. Author |
|
Mi smo bili ena izmed prvih srbskih skupin, ki je prišla igrat k vam potem, ko se je začelo to sranje na ozemlju nekdanje skupne domovine. V Sloveniji smo igrali že novembra 1992. Drugače pa smo pri vas prvič igrali že leta 1983, kar je že zelo dolgo nazaj. V tem času smo doživeli marsikaj zanimivega pri vas, zaradi česar so koncerti v Sloveniji vedno pestri. Edino, kar je, da smo se ravno navadili na letala, pa je vse padlo v vodo, in smo se morali spet navaditi na kombije. Tako da smo s konja pristali spet na oslu.
Ko smo že pri kombiju, kaj se vrti v radiu, medtem ko se peljete na koncert?
Samo stara glasba. Vsa glasba, ki je pomenila pot do nekakšne svobode, ki vodi misli. Glasba, ki ti ob poslušanju vodi misli v glavi, ob kateri si dobesedno rečeš, ej, poglej tole! Samo ob tej glasbi imaš ne glede na to, ali je zunaj sivo in temno, zelo dober občutek pri srcu. Ritem in bluz ali punk-rock, to ostaja izvor vsega. Začetek pa je osnova vsega.
|
|
|
Recept za mladostniški videz je po besedah Caneta vitalnost, kar pomeni neprestani boj v iskanju svežine. © Petar Glebov |
Najbolj pomembna je vitalnost. To pa pomeni neprestani boj v iskanju svežine. Ta nas drži pokonci. Največ svežine pa dandanes prinaša resnica. Kompromisi v tem svetu pomenijo omejitve in zato nas dušijo. Da bi se lahko sprostili, pa moramo spet začeti čutiti življenje. Že s tem, ko smo živi, imamo nekakšno svoje stališče. Zdaj je odvisno le, ali je to res naše ali pa ga le prevzamemo iz okolice. Če je naše in prihaja iz zdravega srca, potem so tu čustva, ki tečejo skozi nas in nas ohranjajo mlade in polne energije.
Pred zadnjim koncertom v Cvetličarni aprila lani ste omenjali, da imate pripravljen material za novo ploščo, pa si ga nihče ne upa izdati?
Točno. Kar dolgo smo potrebovali, da smo našli založbo, ki si je upala izdati našo zadnjo ploščo Sloboda ili ništa. Plata je po mojem mnenju strašna, saj mi nikoli nismo ponujali mačka v žaklju. Na žalost pa so prevaranti že prevečkrat izigrali ta svet. Mladi direktor založniške hiše PGP, ki je odrastel ob naši glasbi, je edini, ki nam je bil pripravljen ponuditi roko. Giganti nimajo več posluha, samo še profit.
Kje je torej problem diskografije?
Vsega je kriv CD, tista majhna ploščica. V času vinilnih plošč, ki jih jaz še vedno zbiram in tudi najraje poslušam, ni mogel vsakdo spraviti celotnega tvojega življenjskega dela na en plastični plošček. Avtorstvo pa se je itak od nekdaj piratiziralo, že knjige v srednjem veku se je prepisovalo. Ni pa bilo tako lahko.
