Bralec: "Oblekla se je kot prostitutka"

Vse lepo in prav, samo vprašanje je bilo, katero dekle povabiti. Odločil sem se, da povabim dekle, ki me je poskušalo spraviti v posteljo v času moje zveze z nekdanjo. Recimo ji Jasna. Jasna je postavna, zelo simpatična modrooka plavolaska, ena izmed bolj zaželenih modelov, ki se ukvarja z manekenstvom. Poklical sem jo po telefonu in takoj je bila za to, da se dobiva. Dogovorila sva se za petkov večer. Takrat se mi še sanjalo ni, da bo to dogovor za najslabši zmenek do zdaj.

Prišel je petek, dan, ki sem se ga resnično veselil, dan, za katerega sem tudi upal, da bo morebiti tudi nova prelomnica v mojem ljubezenskem življenju. Uf, kako sem se uštel.

Težave so se začele že pri dogovarjanju ure zmenka. Najprej sva se dogovorila ob šestih, nato sva prestavila zaradi njenega daljšega tuširanja na sedmo, spet potem zaradi urejanja pričeske na osmo in na koncu zaradi iskanja primerne obleke na deseto uro zvečer. Že malo naveličan sem se odpravil na pivo in čakal na klic. Malo po enajsti zvečer sem ga vendarle dočakal. Ampak komedija zmešnjav se je zdaj šele začela.

Ko sem jo vprašal, kam naj jo pridem iskat, mi je ona odvrnila: "V Ljubljano." Odgovoril sem ji: "OK, to vem, da v Ljubljano, ampak kam točno?" Napotila me je v Šiško, točneje na Celovško. Rekel sem ji, naj mi da točen naslov oziroma hišno številko, da bi si pomagal z navigacijo, ona pa vedela, koliko je njena hišna številka. Takrat mi je padlo skoraj vse dol – od telefona in še kaj. Kot kaže, so šale o blondinkah le resnične.

Dejal sem ji, da naj počaka na najbližji avtobusni postaji, saj, ko bom vozil po Celovški, ni vrag, da je ne bom zagledal. Tako sem se vozil, gledal avtobusne postaje, a nje ni bilo nikjer. Naredil sem še en krog, a je nisem našel. Zopet sem jo poklical in že kar nejevoljno vprašal, kje hudiča je. Začela je ihteti, da jo je strah, da je sama in da naj čim prej pridem. Naredil sem še en krog, nato drugega in tretjega, ko sem jo že kar zelo jezen zopet poklical, da preklicujem zmenek, če je v naslednjem krogu ne najdem. Še enkrat sem se peljal po Celovški, ko sem jo končno le zagledal – a ne na avtobusni, ampak v enem izmed lokalov, kjer je sedela na terasi. Oblečena je bila v resnično mini mini krilo, bluzo, ki je več odkrivala, kot skrivala, visoke pete in našminkana kot Lola Ferarri.

Da, priznam, spominjala me je na žensko, ki se ukvarja z najstarejšo obrtjo na svetu. Odprl sem okno in ji namignil, naj prisede. Vstala je zelo počasi, si popravila miniko in bluzo ter se bolj majavo skobacala v avto. Pogledi gostov lokala so mi dali vedeti, kaj si oni mislijo o tem prizoru. Odpeljala sva se proti centru mesta. Že med vožnjo sem zaznal neprijeten vonj, za katerega si nisem znal razložiti, od kod prihaja. Ko sva prispela do lokala, sva naročila pijačo. Še preden sva začela kakšen pogovor, mi je sedla na kolena, dala poljub in rekla nekaj v stilu: "Končno bova lahko skupaj."

Ni me šokiralo to, kar je rekla, šokiral me je njen zadah. Lahko grem stavit, da je večerjala ribe in čebulo! Izdavil sem samo kratki ja in da sem potreben cigarete. Kar tekel sem do bližnjih sanitarij in si izpiral usta z vodo, kot da bi bila garjava. Nato sem odšel na cigareto in se spraševal, kaj je bilo meni tega treba. Prišla je za mano, me objela in kar z visokim tonom dejala, da me zdaj lahko zadovolji. Jaz in še nekaj gostov, ki so bili v bližini, smo samo obnemeli.

V naslednjem trenutku sem ji dejal, da je zmenka konec in da jo peljem domov. Pa tudi to ni šlo tako enostavno, kot se sliši. Na poti do Celovške sem moral nenehno poslušati, kako se želi zabavati z mano, kako bi se imela skupaj fino in podobno. Nato je z mene začela trgati srajco, mi odpenjati hlače in me praskati. Ustavil sem avto in jo dobesedno spodil. Nekaj časa sem od nje še dobival klice in SMS-sporočila z vsebino k**ba, pr**ec, s**nja, a se je po tednu ignorance, hvala bogu, umirila.