Bralec: "Skoraj bi postal evnuh"

Gledal sem skozi okno svoje majhne študentske sobice in se po malem smilil samemu sebi. Le kaj naj počnem, s čim naj si zapolnim ta odvečni čas med vikendom? Najraje bi se vrnil domov v Prekmurje, a kaj, ko je v moji denarnici zevala prevelika luknja. Delodajalec, ki pa ga žal ne smem izdati, saj sem pri njem občasno, tako na črno, zaslužil kakšen nujno potreben evro, pa me tisti vikend tudi ni potreboval.

Torej mi ni preostalo drugega, kot da sedem za računalnik in na eni od številnih klepetalnic poskušam najti sorodno dušo, ki bi imela kanček posluha za moje probleme. In glej ga zlomka. Že kmalu po vklopu na portal me je kliknilo dekle, nekaj let starejše od mene, ki je osebno sicer nisem poznal, a sva že klepetala.

Poslala mi je celo svojo profilno sliko, ki me je tako pritegnila, da sem si ob samotnih večerih ob njej večkrat potešil svojo pohoto z igranjem rokometa. Čvekala sva kar dobro uro, ko mi je zaupala, da se mora zdaj posloviti, saj njen mali kuža prosi, naj ga pelje lulat in na večerni sprehod v ne tako zelo oddaljen park. Bolj v šali kot zares sem jo vprašal, ali se jima smem pridružiti. Njen odgovor me je prav prijetno presenetil, saj je dejala, da nima ničesar proti.

Dogovorila sva se torej za srečanje čez dobro uro, v omenjenem parku, na klopci ob vodnjaku. Hitro sem skočil pod tuš, se oprhal, obril in sveže oblekel ter z mestnim zelencem odhitel na ta najbolj nori zmenek na slepo, od katerega niti sam natančno nisem vedel, kaj naj sploh pričakujem. Bila je že tam in mi plaho pomahala, njen mali šnavcer Reksi pa zame ni pokazal takšnega prijaznega navdušenja. Sedel sem poleg nje in ji malce pihal na dušo, češ da je v resnici še lepša kot na sliki, kako simpatičen je njen kuža ... Nakladal sem tako tekoče in gladko, da bi kmalu začel verjeti samemu sebi. No ja, kar se tiče nje, je bilo skoraj vse živa resnica, saj je bila dejansko prava lepotica, ki bi jo z velikim veseljem popeljal na poučen posteljni maraton, psa pa s prvim vlakom poslal daleč, daleč proč, saj mi je šel močno na živce.

Kar naprej se nama je motal tam nekje pod nogami in če sem se, kot po nesreči seveda, dotaknil njenega kolena, je začel renčati name. Noben poskus, da bi se mu prikupil, ni uspel. Medtem se je že precej stemnilo in se celo pripravljalo k nevihti, zato sem ji predlagal, da ju pospremim domov. K njej, seveda. Tiho sem upal, da sem ji tudi jaz simpatičen in me bo povabila na čaj v svoje kraljestvo. Nisem se zmotil, saj je to resnično storila. No, pa tole konec koncev vendarle ne bo tako neprijeten dan, sem modroval sam zase. Pokazala mi je ogromen fotelj v dnevnem prostoru in mi nakazala, naj sedem, medtem ko gre ona v klet po kozarec dobrega vina. Seveda si nisem dal dvakrat reči. Postregla je psu z večerjo in se mi pridružila. Izkoristil sem nepozornost groznega psa in jo nežno pobožal po kodrastih laseh. Ni se branila, kar me je navdalo s pogumom, da sem si upal več.

Sprva nežen poljub se je spremenil v vse bolj strastnega, roke pa so imele sploh ogromno dela. A mojega veselja je bilo hitro konec, saj je njen pes spet želel gospodarico le zase. Kaj, če ga za nekaj časa zapreva v kopalnico? Strinjala se je, jaz pa sem si pošteno oddahnil in se temeljito lotil posla. Kot gruntar svojo rodno grudo sem ped za pedjo natančno raziskoval vsak delček njenega telesa posebej. Preizkušal njegovo vlažnost, prožnost in okus. A ravno v trenutku, ko sem končno našel to, kar sem pravzaprav vse čas iskal, tisto malo dobro skrito presihajoče jezerce sredi poraščenega gozdička, in se vanj potopil prav do samega konca, me je nekaj zmotilo, pa sprva še sam nisem vedel natančno, kaj je to bilo.

Njeno hropenje, vzdihi in prošnje po šeeeee so me tako prevzeli, da sem pozabil na grozni pasji lajež, ki je prihajal iz kopalnice. Nenadoma pa je vse potihnilo in tik nad svojimi modi sem začutil nekakšno sapico, renčanje in moker smrček. Seveda se nisem upal niti premakniti, saj je pes, ki se je medtem ne vem kako rešil iz kopalnice, samo čakal na moj gib. Česa tako strašnega pa še ne. K sreči je tudi ona hitro opazila, da ne sodelujem več, in poklicala svojega angela varuha k sebi. Jaz pa sem se brez besed oblekel in jo ucvrl skozi vrata, hvala bogu z nepoškodovanimi jajci. A to mi je bila dobra šola, kajti zdaj dekle najprej vprašam, ali ima mogoče psa. Če je odgovor pritrdilen, ji zaželim srečo z drugim.