Predlansko zimo sem bila po neuspelem poskusu zveze z »moškim mojih sanj« razočarana in čustveno načeta. Zaradi slabih izkušenj sem začela razmišljati, da bi ubrala popolnoma drugačen pristop, tudi pri spoznavanju fantov. To je bil pravzaprav razlog, da sem nekega dne sprejela zmenek z neznanim fantom, ki mi je pisal prek Facebooka, čeprav tega prej nikoli ne bi naredila, saj sem menila, da je to slaba in nepremišljena ideja. Kot se je izkazalo, sem imela prav.
Slika na njegovem »profilu« je prikazovala postavnega fanta, ki se mi je glede na najine pogovore prek spleta zdel preprost in zelo prijeten, zato nisem imela veliko pomislekov. Ugledala sem ga skozi okno avtobusa in kmalu mi je bilo žal, da sem izstopila. Bil je velikanski, suh in držal se je zgrbljeno. Imel je eno samo, zaraščeno obrv. Nič na njem ni bilo podobno fotografiji s Facebooka. Ker verjamem v notranjo lepoto in ne zaupam vedno svojemu prvemu vtisu, sem vseeno stopila do njega. Pozdravil me je tako, da je prikimal in izgovoril moje ime, nato pa je začel kar hoditi proti mestu. Ker v naslednjih minutah ni rekel čisto nič, sem začela sama. Večinoma se je odzival z eno ali dvema besedama, dokler nisva prišla do mesta.
Tam sem samodejno zavila k stojnici s kuhanim vinom, kjer nama je plačal »rundo«. Končno mu je malo razvezalo jezik. Odpravila sva se na sprehod ob reki. Govoril je samo o stvareh, za katere sem rekla, da me zanimajo. Ko sem omenila, da rada gledam hokej, je izjavil, da si bo pri prijatelju izposodil letno vstopnico za ogled ekipe Jesenic in da bova šla na vsako tekmo.
Ko sem iz prijaznosti rekla, da mogoče res kdaj, se je iz njega usul cel plaz idej. Takrat sem prvič videla njegov piškav nasmeh. Rekel je, da ima avto in me lahko vozi naokoli, kamor želim, povabil me je domov za konec tedna in mi ponudil, da mi priskrbi vso literaturo za moj študij. Dobila sem čuden občutek, a ostala sem mirna, vse dokler ni izjavil, da ve, da sem telefon, ki ga imam, zadela v nagradni igri.
To je lahko vedel samo, če je po internetu iskal podatke o meni. Postalo me je strah, zato sem prečkala most in se obrnila proti domu, rekoč, da moram kmalu spat, ker imam naslednji dan zgodaj predavanja. Tiho mi je sledil do avtobusne postaje, kjer sem se na hitro poslovila od njega. Tik preden so se zaprla vrata avtobusa, je skočil nanj skozi stranska vrata in sedel poleg mene. Ko sem stopila iz avtobusa, sem razmišljala, ali naj sploh grem proti domu, ker bo potem vedel, kje živim. A ker sem vedela, da so moje sostanovalke doma, sem vseeno šla.
Nekaj časa je še bil tiho, potem pa je (ironično) rekel, da me spremlja, da me ne bo strah same v temi in da se to od fanta spodobi. Začel mi je razlagati, kako super se je imel z mano. Ko sva končno prišla do vhoda v blok, sem se mu zahvalila za pijačo in iz previdnosti poudarila, da so moje sostanovalke doma in ga ne bom vabila gor. V resnici nisem hotela, da ve, katero stanovanje je naše. Veselo je izjavil, da ni problema, me potegnil s stopnic, po katerih sem se že začela vzpenjati, da bi odklenila vrata, in me cmoknil na lice.
Iztrgala sem se iz njegovih rok in stekla po stopnicah, ne da bi pogledala nazaj. V stanovanju sem takoj zavila v kopalnico, si z milom zribala lice in se zaklenila v sobo. Čez nekaj časa mi je poslal izpovedni SMS, na katerega nisem odpisala, saj sem želela samo mir in čas, da se spomnim ustrezne zavrnitve. Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem imela na Facebooku cel kup sporočil. Vsako je bilo bolj nenavadno od prejšnjega.
Še preden sem uspela odgovoriti nanje, mi je poslal SMS, v katerem me je prosil, naj premislim o tem, ali bi bila v zvezi z njim, in dodal, da bi me v tem primeru rad ta vikend predstavil staršem. Da bi se izognila podobnim izpadom, sem mu odpisala in ga razočarala z dokaj nežno zavrnitvijo, ki sem jo tudi (malo olepšano) obrazložila. Vseeno je slabo prenesel in začel me je klicariti.
Spomnim se, da me je proti večeru v eni uri poklical kar petnajstkrat. V novem SMS-u je zahteval pojasnilo, zakaj se ne javim. Podobni klici in sporočila so se ponavljali še ves teden, vse dokler nisem prejela SMS-a z vsebino: »Ljubim te!«. Takrat mi je prekipelo in sem dala blokirati vse, kar se je dalo, da njegova sporočila niso mogla več do mene. Nekaj časa sem se bala, da bi me prišel nadlegovat pred blok, pa se to na srečo ni zgodilo. Moja zgodba ni samo zgodba o najhujšem zmenku, ampak tudi dobra zgodba v nasvet tistim, ki razmišljajo o zmenkih na slepo, sploh takšnih, za katere se dogovarja prek spleta. Verjamem, da obstajajo svetle izjeme, vseeno pa takšnega načina spoznavanja ljudi ne priporočam.
