Nenasilje. Ideja o pozitivnem starševstvu postaja po vsem svetu vse bolj priljubljena, povsod pa jo podpirajo institucije, ki skrbijo za varnost in dobrobit otrok (pri nas je to ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Bistvo pozitivnega starševstva je v vzgoji, ki v kaznovanje ali discipliniranje otrok ne vključuje telesnega ali duševnega nasilja.
Vzgoja brez vzgojnih
Pozitivno starševstvo kljub prepovedi tovrstnega kaznovanja ne spodbuja permisivne vzgoje, temveč ponuja prijaznejše in učinkovitejše načine za pravilno vzgojo. Namesto “nekaj vzgojnih po zadnji plati” ali poniževalnih besed pri tem načinu vzgoje otroku pojasnite, kaj je naredil narobe, in mu poveste, da ste zaradi njegovega ravnanja žalostni (pogovor o težavi prilagodite otrokovi starosti). Za nekoliko starejše otroke je po filozofiji pozitivnega starševstva primerna kazen odvzem privilegijev (druženje s prijatelji, uporaba računalnika ...).
Pri mlajših otrocih lahko otroka ob neprimernem vedenju s čim zamotite, če otrok trmari, pa uvedite kaznovalne minute in otroka za kazen za nekaj časa posedite na samo, da razmisli o tem, kaj je naredil narobe. Najpomembnejšo vlogo pa ima zgled. Če se otrok od vas nauči, da se cilj doseže z nasiljem, bo tak pristop uporabljal tudi sam, če pa mu pokažete, da se težave da reševati tudi s pogovorom, je to odlična popotnica za prihodnost. Ne dovolite, da vam otrokovo trmarjenje pride do živega in se zato ujezite. Ohranite nasmeh.
Prepiru naj sledi pogovor
Kljub trudu za umirjenost in pozitivno naravnanost se prepiri med starši in otroki zgodijo. Zadevo rešujte tako, da najprej počakate, da se oba z otrokom umirita, nato pa ga vprašajte po njegovem počutju in razlogih za jezo ter mu razložite svojo plat. Pomembno je, da pogovor izvedete mirno in si ne posegate v besedo. Če je mogoče, skupaj poiščite rešitev oziroma kompromis.
