Medtem pa čaka na album priredb, s katerim bo pokazala še drugo plat svoje glasbene identitete, in ostaja kritična do tistih, ki glasbe ne obravnavajo kot poklica. "Ko glasbe in umetnosti ni več, ni več ničesar," je poudarila.
Za junij ste napovedovali novo zgoščenko s priredbami slovenskih in jugoslovanskih skladb iz 70. in 80. let. Alenka Godec se je že pred nekaj leti spraševala, ali so najlepše pesmi že napisane, mislim na njen album uspešnic iz zadnjih desetletij. Zakaj priredbe?
Z Alenko Godec imava istega diskografa, to je Goran Lisica - Fox iz založbe Dallas. Album priredb je predlagal najprej njej, kasneje še meni in obe sva očitno rekli, da se bova malo pozabavali. Izziv sem sprejela, ker se sama za to najbrž ne bi odločila, še en razlog pa je bil producent Iztok Turk, ki ga izredno cenim. Ugotovila sem tudi, da mogoče premalo poznam bivšo jugoslovansko rockovsko zgodovino, zato sem vse skupaj vzela za nek dodaten študijski moment z dvema učiteljema, Foxom in Turkom.
Potem smo vsak pri sebi izbirali skladbe, nato je bilo treba dobiti dovoljenja. Za vse jih nismo, a vseeno jih je bilo dovolj, da je nastal niz 11 skladb. To so skladbe tehtnih izvajalcev z vsebino, močnimi zgodbami in tematikami, ki se dotikajo vojne, upora proti sistemu. Taka je gotovo skladba Marka Breclja Rastemo, ki je tudi dala naslov albumu. Konec avgusta bo izšel tretji singl, skladba skupine Bajaga Ti se ljubiš, ki sem jo prepesnila v slovenščino. Album bo namreč za Slovenijo v slovenščini, čeprav vsebuje pesmi bivših jugoslovanskih republik.
Torej še ni izšel?
Na žalost ne. Napovedovali smo ga, a se potem ni izšlo. Založnik je presodil, da poletje ni čas za izdajanje albumov.
Ploščo je napovedal singl Senca, pri katerem ste se spet povezali z uveljavljenim tandemom Danilo Kocijančič - Drago Mislej - Mef, ki vam je s prvencem Ne odhaja poletje leta 1997 tlakoval pot do uspešne kariere. Kasneje ste sodelovali pri skladbi Ljubezen je padla z neba. Kaj je tisto, kar vas vedno znova vrača k njuni poetiki?
Že na začetku sta začutila moj vokal, mojo osebnost. To sta v celoti prenesla v prvi album in bili smo uspešni. Z eno njunih pesmi sem zmagala na festivalu Melodije morja in sonca, Veter z juga je bil velik hit, kar je še danes. Če je nekaj dobro, če je všeč meni, mojim sodelavcem in ljudem, je več kot dovolj razlogov, da to ohraniš in neguješ. Dodatna vrednost pa se mi zdi v tem, da smo po tolikšnem času še vedno v dobrih odnosih. Na slovenski sceni se prevečkrat radi kregamo. Je pa res, da smo vsi Primorci, da imamo neko posebno obmorsko dušo, kar se verjetno začuti. Njune pesmi so, kot da bi jih napisala sama, zato sem prepričana, da bomo še sodelovali.
Rekli ste, da vas je v album prepričal direktor založbe. Kaj je pravzaprav namen tega? Si založba obeta večji prodajni uspeh, kljub temu, da mora pridobiti avtorske pravice?
Fox verjame, da glasbeniki lahko pokažejo, kdo so - tudi s priredbami. Po svoje to drži. Če daš neko skladbo več različnim glasbenikom, boš videl njihovo dušo, njihov način dojemanja glasbe. S tega vidika se mi zdi ta predlog popolnoma legitimen. Kar pa se same prodaje tiče, bolj verjamem v to, da se vsak pameten diskograf, med katere uvrščam tudi Foxa, zaveda, da velike prodaje ne bo. Mislim, da je Fox hotel zgolj kakovosten glasbeni izdelek. To kost mi je že večkrat vrgel, zdaj pa sem končno poprijela.
Imate kdaj občutek, da glasbene mašinerije s takšnimi potezami ne krojijo avtorji sami, ampak vsi drugi - založniki, tudi producenti ter nenazadnje mediji in glasbeni uredniki?
Da, pravzaprav vsi skupaj. Vendar je treba gledati vsakega posameznika, celoten njegov ustvarjalni lok. Če gledaš le en album, lahko najdeš tisoč in eno napako ali karkoli, kar ti je všeč ali ne. Šele skozi čas se pokaže, kdo je res pravi glasbenik in ali je to res njegovo poslanstvo. Kdo je tisti, ki bo povedal, kateri izdelek je dober, ni lahko reči. V Sloveniji, ker nas je tako malo, je težko dobiti nekaj dobrih glasbenih urednikov in diskografov. Tako se zgodi, da je veliko balasta. Kajti da zapolniš eter od jutra do večera, moraš nabrati veliko glasbe, po možnosti dobre. A žal je tako majhen narod le ni zmožen ustvariti toliko.
Album priredb je vaš zadnji projekt za založbo Dallas. Zdaj odhajate na svoje, z lastno založbo, pripravljate tudi že novo ploščo, ki bo nastala v posebnem resničnostnem šovu. Kako ste si to zamislili? Ali bodo poslušalci zgolj spremljali snemanje ali bo to neke vrste album novih pesmi, posnetih v živo?
Razgalila bom moment snemanja, seveda z absolutnim poudarkom na glasbi in mogoče tudi kakšnih snemalnih tehnikah, ki bodo komu kdaj prišle prav. Načrtujem celo sodelovanje z določenimi glasbeniki, tudi mladimi, nadarjenimi glasbeniki, ki bodo mogoče odigrali kakšen solo in prispevali kakšno besedo v kakšnem verzu.
Postavili ste si tudi hišni studio, vaje, kot sem videla na Facebooku, imate kar doma. Je odločitvi za takšno samostojnost botrovalo starševstvo?
Ne vem, verjetno vse skupaj, predvsem pa današnja dostopnost tehnologije. In dejstvo, da smo se preselili na svoje, v hišo na rob vasi, kjer je mir, kjer se lahko igra. Vse to je vstopnica za dodatno glasbeno samostojnost, ki mi bo omogočila to, kar si verjetno želi vsak glasbenik: da vsako zamisel takoj posnameš, da ne pade v pozabo. Če na ta način svoje ideje prikažeš glasbenim sodelavcem, potem res lahko nastane izdelek, kakršnega si si zamislil.
Kako danes gledate na obdobje, ko ste imeli tudi do 50 koncertov letno? Si ga želite ponoviti?
Ne, to obdobje je mimo. Takrat sem imela 20 let in ogromno energije, zdaj pa stremim k manj koncertom v bolj izbranih prostorih in se ukvarjam še z drugimi stvarmi, ki me prav tako osrečujejo. Nenazadnje, ponavljanje enih in istih skladb vsak dan na odru ni vedno tako fascinantno, kot se sliši. Ko sem se srečala z Robertom Plantom, mi je rekel, da "Stairway to Heaven" sploh ne igra in niti ne misli igrati, kajti ko bi moral peti refren, bi mu postalo slabo. Odgovorila sem, da se tudi sama včasih tako počutim. Vendar, kot mi je odvrnil, bom morala še kakšnih 20 let peti te skladbe, da bom lahko bolj svobodna, saj publika, ki pride na koncerte, čaka nanje.
Od vseh domačih in tujih glasbenikov, s katerimi ste sodelovali, je verjetno najbolj odmevalo ime Ian Anderson. Menda se spet nekaj dogovarjata...
Sva se že dogovorila in posnela skladbo "Mal d'amore". Izšla je na kompilaciji v italijanščini "Capo Verde 3", katere sredstva bodo namenili otrokom sklada Luz Africa. Na njej so skladbe različnih izvajalcev z Zelenortskih otokov, predvsem Cesarie Evore. Tudi "Mal d'amore" je njena. S svojo ekipo sem jo prearanžirala in povabila Iana, da odigra flavto. Sodelovanje mi je potrdil ravno tisti dan, ko nas je Evora zapustila.
Kaj pa skupni nastopi?
To je nekakšno neskončno povabilo. Prvega decembra bo v Trstu in jaz bom zagotovo tam. Če bom imela s sabo flavto in če bom v formi, bova mogoče kaj zaigrala. Z zadnjim projektom "Thick as a Brick 2" smo ga nameravali povabiti tudi v Slovenijo, a so postali izbirčni glede lokacij. Zanimajo jih intimni prostori, ki pa jih je v Sloveniji premalo oziroma premalo je sredstev.
Če se vrneva na izhodišče in k najlepšim pesmi, ki naj bi bile že napisane: španski raziskovalci so s pomočjo matematičnih algoritmov nedavno ugotovili, da si je popularna glasba vse bolj podobna. Kaj menite o tej tezi?
Mislim, da jih je mogoče napisati še veliko. Res pa je, da ljudje radi poslušamo podobne stvari. Imamo nek bend ali CD, ki si ga vrtimo vse življenje. Najbolj pomembna je iskrenost izvajalca, ki naj pove zgodbo, s katero se lahko še kdo poistoveti. Če je pristna, zadane, ne glede na to, ali spominja na melodijo, ki je že bila napisana. Tudi določeni kitarski rifi in prijemi bodo večni. Sama najbolj podpiram glasbenike, ki gredo naprej. Po moji presoji so Mozarti današnjega sveta tisti, ki ustvarjajo elektronsko glasbo in prirejajo evente, na katere prihajajo mladi in plešejo. Nas je pa še veliko takih, ki imamo radi korenine, klasiko.
A če ni še vse povedano, kot pravite, kje je prihodnost glasbe v časih, ko je zunanjost pomembnejša od vsebine, prodaja albumov upada, veliko je piratstva?
S tem se je treba sprijazniti in mogoče spremeniti izraz albuma. Jaz sem že sprijaznila s tem, da album ni več album, ampak vizitka ali osebna izkaznica. Natisnem ga, da je to moja identiteta v določenem obdobju. Od česa pa bi glasbeniki lahko živeli? Če predpostavljamo, da ne živimo od prodaje albumov, ampak od nastopov, tudi v Sloveniji slabo kaže, čeprav smo z znižanjem davkov na določene nastope naredili korak naprej. Je pa kar nekaj korakov nazaj, na primer, da na državni ravni, o čemer se je veliko govorilo, pričakujejo, da bomo nastopali brezplačno, vsi ostali, od čistilke do voditeljev, pa bodo plačani. Treba bo prepoznati, da je tudi glasba poklic. Kajti ko glasbe in umetnosti ni več, ni več ničesar, izpraznili smo duše.
Vam je kdaj žal, da ste kot akademsko izobražena glasbenica izbrali drugačno pot?
Ne. Večkrat, ko sem želela izpeljati neko klasično stvar, se mi je nekaj zgodilo. Kot neko znamenje. Klasična glasba mi ni pomenila dovolj, zgolj izobrazbo. Čutila sem, da je moja pot drugje, ker me ni izpopolnjevala v smislu ustvarjanja, saj gre za poustvarjanje z določenimi pravili. Ko se je James Galway odločil, da bo Mozarta igral drugače, so njegov album tako sesuli, da še danes igra tako, kot so rekli pred davnimi leti: da je treba vdihniti točno tam. Glasba, ki jo ustvarjam, pa je dovolj široka, da lahko vanjo vnašam elemente katerekoli zvrsti in se ne počutim omejene. Lahko pojem iz sebe, sama pišem besedila, sem producentka itd. Skratka, merilo si samemu sebi.
