Gaber Keržišnik o tragediji: Tudi ličila niso mogla skriti, da je bila nesreča huda

Dirka na dirkališču Red Bull Ring je bila napeta. Marcu Marquezu se je zmaga za las izmuznila. Do zadnjega ovinka se je boril z Andreo Doviziosom, a na koncu je moral priznati njegovo premoč. Da lahko spet uživamo v dirkah na tem legendarnem dirkališču, se lahko zahvalimo lastniku Red Bulla, Dietrichu Mateschitzu, ki ga je prenovil. A pot do tega modernega dirkališča je bila dolga in polna ovir.

"Nekateri se ukvarjajo z oddajo sob, ki so v času dirkanja zelo drage, saj prenočišč v bližini primanjkuje. Zanje je treba odšteti tudi 300 evrov na noč. Iznajdljivi kmetje v tem času svoja zemljišča spremenijo v parkirišča ali kampe. Za eno noč kampiranja naj bi računali 70 evrov. Dober posel, in to čez celo leto, saj na dirkališču prirejajo tudi večje koncerte,“ je za naš medij povedal Gaber Keržišnik, komentator dirk MotoGP na Kanalu A, s katerim smo se sprehodili po paddocku pred petkovim treningom.

Marquez mimo tebe na motorju, Bagnaia na skiroju

Paddock je razdeljen na dva dela – bogati in revni. Večja moštva imajo pred garažami svoje dvonadstropne tovornjake, v katerih so delavnice in pisarne, manjša pa so bolj v ozadju v improviziranih šotorskih garažah.

V paddocku mrgoli ljudi, ki so del tega cirkusa. Poleg moštev so tam še različni serviserji in opremljevalci – za pnevmatike, čelade, zavore, kombinizone … Čeprav vstopnica za vstop v zakulisje tega športa stane 1000 evrov, je tam tudi ogromno navijačev, ki prežijo na zvezdnike. Z malo sreče se tam lahko zelo hitro tudi v koga od njih „zaletiš“. Mimo nas je na motorju odbrzel Marquez, nekdanji dirkač Colin Edwards je sredi paddocka snemal intervju, Francesco Bagnaia pa se je od točke A do do točke B prevažal na skiroju in oboževalcem dajal avtograme in z njimi snemal selfieje. Še vedno pa je največja gneča pred tovornjaki Yamahe, kjer so navijači na žgočem soncu čakali „doktorja“, legendo Valentina Rossija, ki v Avstriji še nikoli ni zmagal. A to ni prav nič vplivalo na dobro voljo 40-letnika, ki se gruči navijačev ni izogibal, ampak se jim pred tiskovno konferenco po petkovem treningu z veseljem posvetil.

Več o tem, zakaj je Italijan še vedno tako priljubljen, si lahko preberete v intervjuju z Gabrom Keržišnikom.

Kako dostopni so za novinarje dirkači in moštva v zakulisju MotoGP? Vas spustijo v garažo?
Načeloma se ne moreš prosto sprehajati okoli garaž, tudi zato ne, ker moštva marsikaj skrivajo pred konkurenti. Z leti se seveda situacija spremeni. Ko si dalj časa del tega cirkusa in se s fanti spoprijateljiš, lahko vedno prideš v garažo, a z zavedanjem, da je garaža za ljudi, ki tam delajo in so zelo zaposleni, že tako premajhna. Ne obiščem jih brez razloga, ampak le, kadar kaj potrebujem.

Kako pridete do dirkačev?
V tem primeru poiščem dirkačevega tiskovnega predstavnika. Z njimi se dobro poznamo, saj pogosto delamo skupaj. Običajno se nahajajo v centru za medije. Razložim jim, da potrebujem njihovega dirkača in se dogovorim za intervju. Dogovoriti se moraš načeloma le za ekskluzivne intervjuje, v katerih lahko dirkača sprašuješ tudi bolj osebna vprašanja. Sicer pa lahko med dirkaškim vikendom vsak dan govoriš z dirkači. Postaviš mu lahko 2 do 3 kratka vprašanja, ki se nanašajo na tisti dan oziroma aktualne stvari.

Na kaj med komentiranjem najbolj pazite? Kaj vam je najbolj pomembno?
Na jezik, da ne bi zašel preveč v svoje narečje – v ljubljanščino. Pa seveda tudi na vsebino. Med razlaganjem ene teme že razmišljaš o naslednji, kar je težje, če komentiraš sam, tako kot sem to počel na začetku. Sedaj sva dva in je lažje, saj drugi vskoči, ko ti zmanjka besed. Pred dirko si pripravim informacije in zanimivosti, ki so aktualne in jih s sokomentatorjem obdelava, če se na stezi ne dogaja veliko, oziroma jih moram omeniti, ker so pomembne.

Berete komentarje na spletu glede vašega komentiranja?
Že leta ne več, ker komentarji niso kredibilni. Včasih sem jih. Kdaj pa kdaj se je pojavila kakšna konstruktivna pripomba, pri večini komentarjev pa je šlo za pritoževanje anonimnih ljudi, ki lahko na forumih napišejo, kar želijo, v živo pa ti tega ne bi upali povedati. Sem pa vedno vesel, če me kdo na ulici ustavi in pokomentira naše delo, ga pohvali ali poda kakšno konstruktivno kritiko, ki si jo, če je na mestu, tudi vzamem k srcu in jo poskušam upoštevati. Čez čas dobiš trdo kožo. Ugotoviš pa tudi, da se to dogaja vsem komentatorjem. Slovenski gledalci se pritožujejo nad slovenskimi komentarji in pravijo, da ta šport spremljajo na tujih televizijah. In od teh tujih komentatorjev, ki jih menda vsi pri nas gledajo, izvem, da imajo iste težave. Doma nisi nič vreden, doma si največji bedak. Avstrijski komentator, Alex Hofmann, je povedal, da so tudi čez njega pljuvali, češ da nima pojma, pa gre za nekdanjega dirkača MotoGP.

Zakaj Slovenija nima predstavnika v razredih Moto2, Moto3 ali MotoGP? Kakšen je dirkaški podmladek v Sloveniji?
Slabo je z našim podmladkom. To je sicer vprašanje za milijon dolarjev, na katerega nimam odgovora. To bi bilo vprašanje za Avto-Moto zvezo Slovenije, ki morda naredi premalo, da bi bilo dirkačev več. Interes očitno je. Glede na število prebivalcev imamo najvišjo gledanost tega športa na svetu. Nerazumljivo, da nas tako zanima, saj nimamo nobenega dirkača v MotoGP, nobene dirke ni v Sloveniji … V tem športu sploh nismo udeleženi, razen Akrapovič, ki dela izpušne cevi za najboljše moštva. Motoristov je na naših cestah veliko, ko so na Grobniku organizirana druženja, pride toliko ljudi, da jih komaj stlačijo na stezo. Fantje imajo doma prave dirkalne motorje in vozijo zelo dobro, celo primerno za državna prvenstva. Ko pa so državna prvenstva, pa ni nikogar. Kot razlog se je omenjalo tudi to, da nimamo dirkališča. Mislim, da tudi dirkališče s sabo ne bi prineslo neke večje spremembe. Pravega odgovora, kaj nam manjka, da bi imeli več dirkačev, na žalost nimam.

Kakšna je vrednost MotoGP motorja?
Težko reči, ker jih ni možno kupiti. Gre za prototipe, ki jih po končani sezoni vrnejo v tovarne. Nekatere motocikle uničijo, da tehnologija ne bi prišla v roke konkurenci, nekatere postavijo v muzeje. Mislim, da je najem za en motor na sezono milijon in pol evrov. To je le motor. Kupiti morajo že rezervne dele, ki predstavljajo glavnino celotnega stroška. Koliko moštvo stane ena sezona, je torej odvisno od tega, koliko delov se je polomilo s padci.

Zadnja smrt v tem športu je bila 2016 (Luis Salom), pred tem je 2011 umrl Simoncelli. Kako se spominjate teh žalostnih dogodkov?
Obakrat sem bil na dirki. Takšni dogodki te vedno spomnijo na to, da je ta šport nevaren in da se bodo nesreče vedno dogajale.  Starejši novinarji, ki so šport spremljali v petdesetih in šestdesetih letih, pravijo, da so imeli v kovčku vedno tudi črno kravato. Na srečo je hudih nesreč sedaj manj. Oprema je bolj varna, dirkališča so bolj varna, naredili so varne izletne cone, gledalci ne stojijo več ob stezah, medicina je napredovala, tam je helikopter … Je pa ta šport privlačen tudi zato, ker je nevaren.

Kako se spominjate Simoncellijevega pogreba?
Spominjam se gore rož in posvetil. Prišlo je veliko Marcovih oboževancev.  Mrliško vežico so postavili v kulturni dom, da so se lahko poklonili. Krsta je bila odprta. Tudi ličila niso mogli skriti, da je bila nesreča res huda. Rossi in Marcovi prijatelji so krsto prinesli iz cerkve, jo položili na tla in se usedli okoli nje ter zapeli pesem Vasca Rossija Siamo solo noi (Samo mi). Nenavadno je bilo gledati velike zvezde, kako sedijo okoli krste in pojejo.

Posnetek nesreče si lahko ogledate TUKAJ.

Zdi se, da priljubljenost Valentina Rossija še ni padla, da je še vedno največja zvezda. Kaj je njegova skrivnost?
Najprej to, da ima devet naslovov svetovnega prvaka in tudi največ zmag od vseh. Poleg tega dirka že 20 let in še vedno obstaja možnost, da lahko zmaga. Njegova karizma je zelo velika. Veliko je naredil za popularnost športa, tudi s svojo pojavo, polomljeno angleščino, prisrčnostjo in vratolomnimi vožnjami. Mnogi se še vedno spominjajo skečev, ki jih je včasih s člani svojega kluba oboževalcev priredil po osvojenih zmagah. Prvi je bil, ki je dobro dodelal svoj imidž in iz sebe naredil blagovno znamko s prepoznavno grafično podobo -  s številko 46 na majicah, kapah … Se mi pa zdi, da se je pojavila sprememba. Mlajše generacije se bolj poistovetijo z Marcom Marquezom, starejše pa z Rossijem. Na tribunah je še vedno največ Rossijevih navijačev, se pa vidi, da Marquezu podpora raste.

Je Marquez, ki ima že sedem naslovov, večji talent?
Težko ju je primerjati. Včasih so bili drugi motorji, druga tehnika dirkanja, drugačni pogoji … Če sodimo po tem, kaj je Marc naredil pri svojih 26. letih in kaj je Rossi dosegel do tega leta, potem bi moral reči, da je. To je večno vprašanje – kdo je bil boljši. Nanj preprosto ne moreš odgovoriti. Gre za različna obdobja, drugačne dirke in pravila, drugačna konkurenca … Danes so dirkači na primer precej bolj izenači kot so to bili včasih. Spraševali so se tudi, kdo je boljši – Rossi ali Giacomo Agostini, ki se lahko pohvali s 15 naslovi. Ko je Agostini dirkal, je bilo 6 ali 7 dirk na leto, danes jih je 20. Kdo je sedaj boljši? Tisti, ki ima več naslovov, ali tisti, ki ima več zmag? Mislim, da so zmage bolj pomembne. Agostini je lahko v isti sezoni dirkal tudi v dveh kategorijah. Nemalokrat je zmagal v dveh kategorijah na isti dirkaški dan in je bil lahko prvak v 350 kubičnem razredu in v 500 kubičnem razredu. Koliko naslovov bi imel danes Marquez, če bi lahko vozil še moto2?