Kakšen občutek je za režiserja, ko že s prvim filmom uspe: tako pri občinstvu kot kritikih?
V redu, ker je potrditev tega, da smo šli v pravo smer. Z iskrenostjo in norostjo, ki smo ju vložili v film, smo nekaj dosegli. Niti gledalci niti kritiki se niso počutili opeharjene in ponudili smo jim to, kar smo jim pravzaprav obljubili. To je film, ki ima določen pomen in o nečem pripoveduje; je neka generacijska zgodba, ki odmeva širše.
Gre za generacijski film. O kateri generaciji govori in kakšna je ta?
Liki so stari približno toliko, kot sem sam; generacija 80-ih, ki nekako šele zdaj prihaja na plan in o kateri še ne vemo, kam in kako se bo razvila. Moj film je pogled na to: na ta občutek izgubljenosti in nemoči, ni pa to generacija, ki je popolnoma nesposobna česarkoli; včasih se rado govori, da je pasivna in da nima nobenega cilja; ima ga, vendar so se nam določena vrata zaprla zaradi situacije v svetu. Hkrati pa je to izrazito intimna zgodba, kar je zelo pomembno, da se poudari, saj gre za zgodbo o prijateljstvu na koncu mladosti.
Gejevstvo, Afganistan: ali nista ti temi preveliki za en sam film?
Velikih, resnih tem ni nikoli preveč; te so edine, o katerih je vredno delati film ali umetnost, so v bistvu teme, ki se tičejo naše biti, eksistence oziroma tega, kar smo kot ljudje. Nobena od teh tem pa ni v ospredju in vse so ozadje tega. Bistvo je, da gre za tri ljudi, ki bodo po tem filmu konkretno spremenili svoj odnos; trije prijatelji, ki bodo morali prevrednotiti svoje vrednote in pogled na svet.
Ali ste s svojim filmom pokazali, da se da posneti uspešen slovenski film?
Mnogo uspešnih in dobrih slovenskih filmov je bilo že posnetih. S svojim tako nisem imel nobenega namena to dokazovati; sicer pa bomo videli, kako bo v kinematografih. Sam uspešnosti ne merim po številu gledalcev, čeprav mi je to čisto prijetno in se mi zdi, da je bil film že do zdaj lepo sprejet. Posnel sem predvsem takšen film, kot sem ga želel posneti; kako ga bodo
dojemali drugi, pa je njihova stvar.
Se boste tudi v prihodnje držali nizkih proračunov?
Načeloma bi se držal takšnega proračuna, kot bi ga potreboval. Zavedam se, kakšna situacija je v svetu, Sloveniji in kulturi. Zdi se mi, da se tudi z nižjimi proračuni določene stvari da narediti, določenih pa ne. Lahko posnamem film tudi z 10 milijoni evrov, ampak če mi to ni omogočeno, ne bom jokal in jih čakal, temveč bom s tem, kar mi je omogočeno, tudi delal.
Dejali ste, da ste svoj film videli tolikokrat, da je številka trimestna. Kje? Ali to pomeni, da ste perfekcionist?
Predvsem v montaži, z neskončnimi ponavljanji v tonski montaži, v obdelavi slike in potem na mnogih testnih projekcijah, zaradi tega ga zdaj tudi ne gledam več. Ne vem, ali sem perfekcionist. Bi bil, če bi imel to možnost. Se mi pa zdi, da grem vedno do konca, dokler pač nisem zadovoljen. In ko vidim, da sem stvar pripeljal do skrajne meje, takrat šele odneham. Odneham pa na nek način nikoli ne, saj film v glavi popravljam konstantno. Zdi se mi, da je izpadlo zelo dobro.
