Hinavščino v šovu opazila tudi mentorja

Kako ste se počutili v vlogi mentorja? Bi pri šovu sodelovali še enkrat, če bi se ponudila priložnost?
Milan: Vloga mentorja je bila kar zahtevna naloga, še zlasti zato, ker je bilo treba tekmovalcem včasih vzeti še tisto malo, kar so imeli. Če bi se še enkrat ponudila priložnost za sodelovanje, bi razmislil, verjetno pa bi ponudbo sprejel, saj želim na kandidate prenesti svoje znanje.

Karolina: Vlogo mentorice sem sprejela z enim samim namenom, in sicer, da tekmovalcem vsaj malo približam delo na kmetiji, da jim poskušam dopovedati, da je delo na kmetiji, sploh v takšnih pogojih, kot so jih bili deležni tekmovalci, zelo težko, a da je kljub temu ves trud poplačan, če se k delu pristopi pravilno. Nekje na sredini snemanja sem dobila občutek, da sem popolnoma izčrpana, zato sem bila prepričana, da si takšne izkušnje ne želim več. A ko sem se ob koncu snemanja srečala s tekmovalci in sem dobila občutek, da sem jim nekaj dala, da so me vzeli resno, se nekaj od mene nekaj naučili, sem si premislila. Če bi me moji najbližji še enkrat podprli, bi o vnovičnem sodelovanju razmislila. Me pa zelo veseli, da smo se z ekipo dobro ujeli in smo bili veseli vsakega srečanja.

Kako so se tekmovalci odrezali?
Milan: Večji del tekmovalcev se je odrezalo situaciji primerno. Dejstva so sprejemali dokaj umirjeno.

Karolina: Vedeti moramo, da se je večina tekmovalcev v šov prijavila zaradi nagrade. Ostale stvari so bile drugotnega pomena, zato sem vesela, da so se določenih stvari na tej kmetiji naučili, da so spoznali, da življenje ni lahko, je pa lahko lepo, če sprejmeš izziv.

Denis dokazal, da ni od muh

Ste zadovoljni z razpletom? Si je Denis zaslužil zmago?
Milan: Mislil sem si, da se bo tako končalo, kot se je. Denis je zmagal, ker je pokazal  pripravljenost na delo, čeprav ga ni poznal. Vedno je poslušal in spraševal. Naredil je vse in s tem dokazal, da je delo pomembna vrednota.

Karolina: Razplet je takšen, kot je. Veliko špekulacij in besed je bilo na to temo že izrečenih. A nekaj moramo vedeti. Denis je bil štirikrat v areni, mislim, da tolikokrat tudi glava družine. Torej je dokazal, da ni od muh. Kaj vse se je pletlo med samimi tekmovalci, pa vedo le oni, trenutke, ki sem jih sama preživela z njimi, pa so bili prijetni. Vsak je upal, da pride do konca, kar je Denisu uspelo in sama sem mu za zmago tudi čestitala. Na sprejemu pri Leona v Bezini sva se veliko pogovarjala in spoznala sem, da je prav prijeten fant …

Gospa Karolina, v šovu ste rekli, da so tekmovalci sedaj drugačni, boljši ljudje. Kaj ste s tem mislili?
Že prej sem napisala, da jih je k prijavi v šov motiviral denar. Po nekaj dneh oziroma tednih, ki so jih preživeli daleč stran od civilizacije, pa so spoznali, da lahko le s sodelovanjem rešijo naloge in pridejo do nagrade, ki se je marsikomu zdela zelo revna, a v tistem trenutku jim je pomenila pravo majhno bogastvo. Menim in tako tudi čutim, da so vsi, ki so se znašli na tem posestvu, spoznali, da lahko še tako majhna dobrina pomeni veliko. Naučili so se, da majhne stvari bogatijo človeka, kar so tudi sami priznali. Spomnimo se, kako čustveno je bilo slovo od živali. Le pomislimo, kako brezvoljni so bili vsi na zadnji dani, ko jim ni bilo treba v hlev, ko petelin zjutraj ni pel, ko se puran ni več "motovilil" pod njihovimi nogami. To lahko izgovori le nekdo, ki je kmetijo začutil in postal del nje.

Katero je bilo glavno sporočilo, ki ste ga poskušali prenesti na tekmovalce?
Milan: Glavno sporočilo je bilo, da je kmetija skupek ljudi, živali in narave. Na kmetiji je možno dobro živeti le, če vsi sodelujejo. Vesel sem, da so tekmovalci v večini primerov poslušali sporočilo.

Karolina: Moje glavno sporočilo je bilo in je še vedno, da se moraš med seboj dopolnjevati, če želiš dobro kmetovati in da moraš delo opravljati z ljubeznijo ter najti notranji mir. Kako je vse skupaj potekalo, smo lahko videli. Poudarim pa naj, da na televiziji pokazali le eno uro dogajanja in da je marsikateri lepi trenutek ostal ljudem skrit. Če bi bilo res toliko prepirov, ne bi zdržali 90 dni. Rekli so mi, da sem zelo stroga. Sicer nisem takšna, a v šovu sem jih morala včasih tudi na strog način opozoriti, da je bivanje na kmetiji sozvočje več stvari: skrbi za živali, tedenske naloge, skrbi za svojo osebno higieno, skrbi za hrano in nenazadnje skrb za to, kako preživeti skupaj v težkih razmerah. Če mi je uspelo, bi morali vprašati tekmovalce, a po pogovorih z njimi menim, da so me  začutili in spoznali, da se v meni skriva mehka duša.

Kdaj ste bili nad tekmovalci najbolj pozitivno presenečeni in kdaj so vas najbolj razočarali?
Milan: Presenetili so me takoj po nastopu krize, ko so zelo hitro pospravili pogorišče. Razočaran pa sem bil, ko so se trenja in negativni odnosi stopnjevali in netili negativno energijo.

Karolina: Velikokrat sem bila ponosna nanje. Vesela sem bila, ko so prvič delovali kot ekipa in kljub nesoglasjem stopili skupaj ter naredili tedensko nalogo. V spominu mi je ostalo več dogodkov - ko so skrbno pripravili ozimnico, okrasili steklenice z žganjem in naju pričakali s pesmijo... Tekmovalci, pa tudi gledalci, so lahko opazili, da vidim veliko, še posebej tisto, kar ne bi smela, a tudi lepe stvari. Bila pa sem zelo razočarana, ko sem opazila, da je posteljnina po dobrih dveh mesecih ostala neoprana.

Kmetijo bi prepustil Leonu

Kateremu tekmovalcu bi prepustili svojo kmetijo?
Milan: Ob manjšem razmisleku bi si upal kmetijo prepustiti Leonu.

Karolina: Naša kmetija je zelo zahtevna. Z vsem spoštovanjem do tekmovalcev: kmetija naj ostane v naših rokah. Tukaj ne gre samo za zemljo, zato menim, da tekmovalci naši kmetiji še niso dorasli.

Kateri tekmovalec se je najbolj izkazal v vlogi glave družine?
Milan: Po mojem mnenju je to nalogo najbolj korektno opravil Leon. Potiho si je večina tekmovalcev želela njegovega vodenja, saj so se ob njem počutili varne.

Karolina: Vsaka glava družine je posebna. Začetki so bili težki, zato bi bila zelo nepravična, če bi koga izpostavila. Vsi so se trudili po svojih najboljših močeh, veliko je bilo odvisno tudi od obdobij. Moramo pa vedeti, da so bili nekateri boljši organizatorji. Je pa res, da so, ko je bil glava družine Miha, začeli delovati kot "kmetje". Začrtal jim je smernice dneva: hlev, zajtrk,  tedenska naloga, kosilo, tedenska naloga, hlev, večerja …

Tekmovalci so si želeli kolin. Zakaj jih ni bilo?
Milan: Bili smo mnenja, da bi gledalci ubijanje na kmetiji lahko slabo sprejeli. Čeprav je bila kmetija vedno kraj, kjer so za preživetje morali zaklati živali. Danes pa je takšno dejanje nekaj, kar na kmetije meče slabo luč.

Karolina: Jaz osebno bi jim to dovolila. A obstajala so pravila, ki jih je treba spoštovati. Prašički so lepo zrasli, tako da ne bilo nič narobe, če bi imeli enega samo zase. Na koncu so sicer dobili pečenega odojka, a to ni isto.

Kandidati so morali marsikaj pretrpeti. Kdaj so se vam najbolj zasmilili?
Milan: Trpljenje jim je povečala narava. Dežja se kar niso mogli rešiti. Povsod blato, za piko na i pa še lakota. Trenutek, ko sva jim prinesla hrano in so odraslemu človeku začele po licu polzeti solze, mi bo za vedno ostal v spominu kot najbolj žalosten trenutek v šovu.

Karolina: Pogled nanje je bil velikokrat težek. V začetku so se morali boriti sami s sabo, saj so se znašli v svetu brez osnovnih življenjskih dobrin. Vem, da so bile noči hladne, kar spomnimo se, kako deževen in turoben je bil mesec avgust in del septembra. Tudi nekatere tedenske naloge so bile težke. Hudo, res zelo hudo, pa mi je bilo, ko niso pravilno pripravili zemljo za trto. Pa tudi pri sekanju drv, sem vedela, da bo hudo.

"Hinavščina me boli"

Veliko je bilo govora o hinavščini. Ste jo opazili tudi vi?
Milan: Hinavščina se je dotaknila tudi mene. Zame je bila hinavščina bolj ali manj beg pred resničnostjo. Tisti, ki se niso želeli posvečati delu, so hinavščino izkoriščali kot orožje proti tekmovalcem, ki so se trudili in bili pridni. Tudi tekmovalci, ki so bili delovni, so se oklepali hinavščine in se z njo branili.

Karolina: Ja, hinavščine je bilo zelo veliko in ob tem spoznanju sem bila zelo žalostna. Sama sem človek, ki ga hinavščina zelo boli, tukaj pa sem imela včasih občutek, kot da sem padla v gnezdo, polno hinavščine. Nikogar nimam pravice obsojati, a takšna je podoba današnjega človeka. Še vedno trdim, da je dobrota sirota, a le na kratek rok.

Kako se spopadate s prepoznavnostjo? Vas ljudje na ulici ustavljajo?
Milan: Prepoznavnost je del šova. Že pred tem sem srečaval veliko ljudi z različnih področjih. Ta zgodba pa me je presenetila zato, ker mi veliko ljudi čestita za umirjeno in preprosto razlago nalog. Ljudi najbolj zanimajo odnosi in kraj, kjer stoji kmetija. Marsikdo sprašuje, ali je to res, kar so videli po televiziji. Veliko ljudi me je prosilo za fotografijo, povabljen pa sem bil tudi v šole.

Karolina: Ljudje me res prepoznajo in se želijo z mano fotografirati. Zanima jih, če sem se na šov prijavila, pa jim z radostjo povem, da so ustvarjalci šova našli mene in ne jaz njih. Marsikdo mi pove, da bi morala biti še bolj stroga, pa jim prišepnem, da je bilo tekmovalcem že brez tega preveč hudo. Najde se tudi kakšen, ki mi pove, da sem preveč zaverovana vase, da mislim, da sem idealna. Pa se mu za mnenje zahvalim in mu povem, da je moja realna slika čisto drugačna, da me ljudje, s katerimi živim, poznajo kot "garača" in kar je najpomembneje, imam veliko prijateljev, s sosedi se dobro razumemo, s sorodniki pa smo ena velika družina, tako da bom tudi po tej izkušnji ostala takšna, kot sem.