Hvaležen za življenje

Kateri je glavni spomin, ki vas veže na Ambasado Gavioli?
Celovečerni nastop Laurenta Garnierja in prvi nastop Richieja Hawtina - Plastikmana. Prav ta dva dogodka sta navdihnila moje celovečerne sete in tudi novi koncept Back to the Future. Že leta 1997 sta oba mojstra v Ambasadi postregla s kombinacijo deep housa, deep techna, tech housa in techna ter celo drum & bassa v Laurentovi kombinaciji.

Na sceni ste že 22 let. Ste si takrat – kot mladenič oziroma začetnik – predstavljali, da boste za mešalno mizo preživeli več kot dve desetletji, ali ste skeptično sklepali, da boste končali kje v kakšni pisarni kot večina?
Skeptik sem bil bolj v tem, da bom končal v kaki pisarni, ker si tega res nikakor nisem želel, tako da sem vso energijo vedno usmerjal v svoje sanje in delo. Kljub vsej moji pozitivni energiji me je presenetilo in me še vedno preseneča, kam me je vse to pripeljalo, vendar sem v sebi vedno čutil, da sem na pravi poti in da je delo, ki ga opravljam s srcem, edino smiselno.

In kar dolgo je trajalo, da ste končno izdali svoj prvi avtorski album, ki nosi naslov Love & Gratitude. Za kaj ste najbolj hvaležni v življenju?
Gre za preprosto hvaležnost za življenje in ljubezen. Pa za ljudi, ki so mi stali ob strani, mi dali prostor in čas ter bili vzor in spoštovanja vredni samo zaradi svoje pojave in načina razmišljanja. Album je nastal v času, ko sem se preselil na Ibizo, ter je tudi neke vrste hvalospev otoku in ljudem, ki sem jih spoznal. Prvi album pa zato, ker prej nisem imel dovolj znanja, da bi se lahko harmonično tako izrazil.

Ste kdaj razmišljali, da bi – po Tini in Poišči me (Ne bom ti pravil) – remiksali še katero od pesmi vašega pokojnega očeta Danila Kocjančiča?
Vedno sem razmišljal o tem in žal nama prav nekaj skupnega ni uspelo posneti. Sva se pa pogovarjala o morebitnem remiksu enega od njegovih zadnjih komadov, ki je bil predviden za nov album, ki ga je pripravljal, in bo tudi izšel.