"Izbrisano je eno mesto"

S Prešernovim gledališčem delate predstavo o izbrisanih. Kje ste črpali gradivo?
Nimamo dramskega teksta, ampak smo vzeli razno dokumentarno gradivo. Predstava se razvija skozi proces, v katerem poskušamo ugotoviti, kako bi bilo treba govoriti o problemu izbrisanih, da se senzibilizira slovensko javnost. Dejstvo je, da povprečen slovenski državljan še danes malo ve o tem. V medijih se je do nedavnega pisalo zelo malo in pristransko in so pravzaprav potrjevali stereotipe o izbrisanih, najbolj grozno pa je, kako se vede država. Niti ena vlada do zdaj ni sistemsko rešila problema izbrisanih. Izbrisani niso dobili niti enega primera na slovenskem sodišču, kjer so zahtevali odškodnino, le  v Strasbourgu je bilo teh šest sodb, kjer so dosodili 20 tisoč evrov nematerialne odškodnine. Mislim, da je to tema, o kateri je treba govoriti, in mi je zanimivo, da se o njej v gledališču ni še nič delalo.

Zakaj je po vašem mnenju tako?
Mislim, da predvsem zaradi načina, na katerega je bila tema obravnavana v medijih. Medijska scena je bila razen Mladine o tej temi v glavnem tiho ali pa je o njej poročala zelo neobjektivno in je na nek način potrjevala stereotipe o izbrisanih, kar je ljudi naredilo neobčutljive. Ljudje ne razumejo, da bistvo problema ni to, da niso vložili prošnje za državljanstvo, ampak to, da so bili z zakonom leta 1992 izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije in jim je bilo vzeto to, kar so imeli v Jugoslaviji. Civilne iniciativa mora delati na tem, da se na državni ravni sprejme neka vrsta resolucije, ki bo dokumentirala, kaj se je zgodilo s temi ljudmi, ljudem pa se mora dati materialno in nematerialno zadoščenje za to, kar so preživeli v zadnjih 20 letih.

Ste se pogovarjali s kom od izbrisanih?
V prihodnjih dnevih se bomo. To je zelo težko, ker ne želijo javno govoriti o tem. Nekateri od njih so ponotranjili krivdo in se res počutili krive, ker niso vložili zahteve za državljanstvo, vendar stvar ni v državljanstvu, ampak v tem, da jim je bilo odvzeto stalno prebivališče oziroma pravica, ki so jo imeli že prej.

Zakaj menite, da se s to temo niso ukvarjali slovenski režiserji?
Verjetno je v institucijah zelo težko govoriti o tem, zato sem zelo hvaležen Prešernovemu gledališču, da so me poklicali in da smo se dogovorili, ker gre za stvar, ki zelo obremenjuje slovensko družbo in se stalno vrača. Morate vedeti, da gre za 25.671 ljudi. To je eno mesto. Izbrisano je tako rekoč eno mesto. Zanimivo je, da ti ljudje niso bili deportirani iz Slovenije, ampak so ostali tu brez kakršnegakoli pravnega statusa, brez dokumentov, najbolj strašno pa je, da se je vse delalo v okviru zakona, tako kot v nacistični Nemčiji, ko je obstajal rasni zakon. Iztrebljenje Judov se je dogajalo v skladu z zakonom tako kot izbris.

Kako tako obsežno problematiko strniti v enourno predstavo?
Zelo pomembno je, da najdemo scenski jezik, ki ga bodo ljudje razumeli, in da o problemu izbrisanih ne govorimo abstraktno, ampak skozi konkretne primere pokažemo, kaj se je dogajalo tem ljudem. Poleg tega pa mora predstava govoriti tudi o odgovornosti slovenske družbe, zato bomo v nekaterih delih predstave neposredno nagovorili publiko in postavili vprašanje njihove odgovornosti glede tega, kaj so naredili in česa niso. Leta 2004 se je zgodil famozni referendum o tehničnem zakonu, s katerim so poskušali rešiti problem izbrisanih. Na referendum je šlo le 31 odstotkov ljudi in zakon z več kot 90 odstotki proti ni bil sprejet. Če na takšen referendum gre le 30 odstotkov ljudi, to kaže na pasivnost in ljudi postavlja v situacijo, da so soodgovorni, ker niso poskušali ničesar narediti.

Ampak ljudje ne hodijo niti na druge referendume.
Tudi to je grozno. Ljudje ne razumejo, da se bo, če se oni nočejo ukvarjati s politiko, politika ukvarjala z njimi. Ko dobiš volilno pravico in postaneš politično aktiven, te takšne stvari morajo zanimati, ker se je to, da ljudje niso šli na referendum, še kako poznalo na usodi izbrisanih. S predstavo želim pokazati, kako so stvari povezane. Če ne naredimo ničesar danes, ima to posledice v prihodnosti.
Ali govorimo o kolektivni krivdi?
Ne vem, če ravno o kolektivni krivdi, govorimo pa o pasivnosti, ki je vedno nevarna. Vem, da so državljani Slovenije utrujeni tako od te vlade kot od prejšnje in od tega, da pravzaprav ni bistvene razlike. Vse vlade so pogojno tu zato, da zastopajo interese kapitala, ne pa interese državljanov. Vem, da se je v situaciji, v kateri je videti, da ni nobene alternative, težko premakniti naprej, ampak se sme pasti v to vrsto malodušja. Nihče ne more reči, da ga to ne zanima. Še kako ga mora zanimati. Samo postavite se v položaj, da bi vas na ulici ustavil policist, vi pa pravno gledano v tej državi ne bi obstajali.

Bi se Hrvaška lahko znašla v takšni situaciji?
Hrvaška je imela podobno situacijo v 90. letih, ko je zelo selektivno delila državljanstva. Če nekdo ni bil čistokrvni Hrvat in ni bil rojen na območju Hrvaške, ga ni mogel dobiti. Sam sem bil v podobni situaciji kot tu izbrisani, samo da je pri meni trajalo manj časa. Na Hrvaško sem iz Bosne leta 1992 prišel kot begunec in sem tri leta imel samo en dokument, begunsko izkaznico, ki ni bila nič vredna. Mislim, da imajo vse države, ki so nastale po razpadu Juge, neko vrsto poskusov, da delu svojih državljanov administrativno onemogočijo, da dobijo vse svoje državljanske pravice. Hrvaška v tem vprašanju torej ni veliko boljša.

Za vas bi lahko rekli, da ste vsejugoslovanski režiser.
Jaz cel prostor nekdanje Juge, kulturo, v kateri sem rasel, čutim kot svoj prostor. Delam v vseh teh državah ter se vedno poskušam ukvarjati z njihovimi anomalijami. Desničarski kolumnisti na Hrvaškem so me obtožili, da poskušam reintegrirati Jugoslavijo. V katerokoli državo pridem, me napadajo z istimi argumenti. Ko sem delal predstavo Zoran Đinđić v Srbiji, so me napadali, od kje mi kot Hrvatu pravica, da v Beogradu delam predstavo  in govorim o teh stvareh, srbski minister za kulturo je rekel, da me je treba zapreti, v Bosni mi je Emir Hadžihafizbegović rekel, da sovražim vse tri vere, na Hrvaškem pa mi zaradi predstave Aleksandra Zec govorijo, da sem jugonostalgik in da naj se preselim v Beograd. Grozno mi je, da smo po vojni v tej regiji mentalno še vedno v vojni in da se nacionalne identitete gredijo izključno skozi negiranje drugega. Zdaj bo nogometna tekma med Srbijo in Hrvaško in je okoli tega takšna evforija, kot da se začenja nova vojna. Neki hrvaški novinar je zapisal, da je videti, kot da bi bilo tem mladcem žal, da je vojne konec in da jo na nek način želijo prestaviti na športni teren. Njihovi očetje so imeli možnost streljati s pravim  orožjem, oni pa mečejo benaglke.

Pa ste jugonostalgik?
Ne, nimam nostalgije po Jugoslaviji kot državni skupnosti, a mislim, da je ideja Jugoslavije danes še kako aktualna in da niti ena od držav, ki so nastale ob njenem razpadu, ni bila tako pomemben politični subjekt na mednarodni sceni, kot je bila Jugoslavija. Poleg tega pa je vprašljiva suverenost odločanja, saj vse te države funkcionirajo po zakonu pritiska iz Evropske unije ali mednarodne skupnosti. Če Jugoslavija ne bi razpadla, bi vse te države veliko prej prišle v EU. Imeli smo krvavo vojno, da bi ta država razpadla, zdaj pa se bomo spet znašli skupaj, kar je absurdno in kaže, kako ne moremo razmišljati dovolj naprej. Vojna je velik biznis in verjamem, da obstajajo interesi, da se bojujemo.