Kako ste se počutili, ko sta Sašo in Miha rekla, da bi najraje kuhala proti vam, ker bi vas najlažje premagala?
To me ni niti presenetilo, niti razžalilo. Objektivno gledano sem bila v tistem trenutku najbolj labilna oseba v kuhinji, pritisk tekmovanja me je že pošteno dotolkel in po temu sodeč sem bila morda najlažji nasprotnik.
Dorian je izjavil, da šov postaja vedno bolj oseben. Se strinjate in če se, kako se to kaže?
Morda je ciljal na to, da smo se vsi že dobro spoznali, pokazali svoje slabe in dobre lastnosti in tako si vedel, kaj od koga pričakovati. Vedel si, koga morda lahko premagaš ali pa koga si želiš premagati.
Kaj je bilo v šovu za vas najtežje?
To, da so bila vsa naša dejanja v kuhinji pod konstantnim drobnogledom. Zavedanje, da sodniki opazijo prav vsako napako, ki jo med kuhanjem narediš, je bilo v resnici zelo naporno.
Mnogokrat ste se zelo čustveno odzvali. Ali tudi sicer ne morete kontrolirati čustev?
Sem zelo čustvena oseba, da. In za kamero in gledalce se nisem nameravala spreminjati, pa čeprav marsikdo doživlja dejstvo, da javno razkazujem svoje strahove, solze in pomanjklivosti kot žaljivo. Morda nisem popolno bitje, kot jih radi gledamo na ekranih, ker se potem ne rabimo spopadati s tem, da imamo vsi svoje napake. Jaz svoje poznam in trdo delam na tem, da bi jih popravila. Ampak se jih ne sramujem.
Povedali ste, da sami sebi predstavljate največjo oviro. Ste vedeli, da boste v šovu tako živčni? Če ste, zakaj ste se prijavili?
Ne želim ostati skrita v svoji sobi samo zato, ker ne odgovarjam javni predstavi o tem, kakšni morajo biti ljudje na televiziji. Ne sramujem se tega, da sem živčna in jokam in kažem še vsa ostala čustva, ko gre za nekaj, kar mi veliko pomeni. Vseeno sem prišla med top 11 kuharjev Masterchefa in s tem dokazala, da sem zmožna premostiti vsaj del svojih omejitev. Taka sem, takšna sem bila na televiziji, konec zgodbe.
Kje se je med kuhanjem sušija najbolj zalomilo?
Priprava sušija je bilo zelo stresno in delikatno delo. Jaz pa sem si napačno organizirala čas, saj bi morala preostale komponente pripraviti vnaprej in si za konec pustiti le pripravo sušija. Tako pa sem si zamislila časovnico, ki se mi je potem popolnoma sesula.
Če se prav spominjamo, je bila Alma do vas najbolj stroga. Kako gledate nanjo?
Alma je bila res zelo stroga, nisem pa dobila občutka, da bi pri ocenjevanju delala razlike med tekmovalci. Njeno mnenje zelo spoštujem, saj je perfekcionistka in to popolnoma razumem. Iz njenih komentarjev, tudi če so bili kdaj neprijetni, sem se veliko naučila in istih napak ne bom več ponovila.
Zdi se, da se je Alma tekom šova spremenila. Ste tudi vi opazili, da so bili njeni komentarji bolj prizanesljivi?
Absolutno. V resnici sem dobila občutek, da je razumela, da poleg kritik potrebujemo tudi spodbude in meni osebno je z njimi zelo pomagala.
Med pripravo sušija je prišla do vas. So vas njene besede potolažile ali vas je motila?
Ko je prišla na koncu, je izrazila dvom o tem, ali bom krožnik sploh dostavila. Hkrati pa se mi je zdelo, da kljub vsemu zaupa v to, da bom zmogla dokončati jed.
Kakšno je vaše mnenje o žirantih?
Sami presežki. Mislim, da so imeli res težko delo, saj so nas lahko usmerjali le z nekaj nasveti in kritikami, pri vseh pa sem čutila željo po tem, da bi nam pomagali, da pokažemo ves svoj talent.
Katera kritika vaj je najbolj prizadela in katere pohvale ste bili najbolj veseli?
Mislim, da me je najbolj prizadela kritika na mehiškem izzivu. To je bil prvi kreativni izziv tekmovanja in prva resna kritika in mislim, da nihče izmed nas ni pričakoval take strogosti.
Najbolj sem bila vesela Karimovih pohval, da se zavedam okusov in jih dobro kombiniram in pa Almine pohvale, ki je nisem pričakovala, o tem, da mojo neuspelo jed vidi drugače od ostalih, da ceni mojo željo po tem, da bi pokazala nekaj novega in kreativnega.
Eva nam je rekla, da je ne marate že od prvega dne. Zakaj?
Jaz sem imela popolnoma obraten občutek, in sicer, da ona res ne prenaša mene. Pač imava pa popolnoma diametralno nasprotujoči si osebnosti.
Kako bi opisali svoj odnos z Jernejem? Do njega ste bili precej neprizanesljivi?
Z Jernejem sva se na avdiciji in bootcampu zelo spoprijateljila. Oba sva imela nekaj težav s samozavestjo in sva si na začetku tudi veliko pomagala. Ne bi rekla, da sem bila jaz neprizanesljiva do njega, je pa najin odnos začel šepati in tega nisva nikoli razrešila. Sama sem bila presenečena, da je pri skupnem izzivu prišlo do takih konfliktov. Toda tako za prepir, kot za sodelovanje sta vedno potrebna dva. Midva sva na izzivu očitno izbrala prepir.
S kom bi odprli kuhinjo in s kom nikakor ne in zakaj?
Najraje bi sodelovala z ekipo, ki sem jo “izbrala” na izzivu najslabšega vodje. Bi pa zraven dodala tudi Alena in Blaža. V resnici bi bila vesela sodelovanja s komerkoli, saj kot kuharje in kot osebe cenim vse. Tudi Evo in Jerneja ter mislim, da se tega zavedajo vsi.
Včeraj ste sotekmovalcu, ki vas je poskušal potolažiti, pokazali sredinec. Zaradi tega so vas na družbenih omrežjih kritizirali. Zakaj ta gesta?
Sredinec sem pokazala Robiju. Izločitveni izziv je bil zelo naporen in dejansko si do zadnje minute nisem mislila, da bom sploh uspela dostaviti krožnik v celoti. Toda kljub temu, da na krožniku ni manjkala nobena komponenta, sem se ob dvigu rok zavedala, da odhajam domov. Bila sem razočarana nad sabo, ker zopet nisem uspela pokazati zbranosti, natančnosti in umirjenosti, ki so jo sodniki zahtevali, Robi pa je ravno v tistem trenutku zaklical: "Saj imaš vse na krožniku!" Vedela sem, da ve, da je to v resnici le prazna tolažba, in zelo neprofesionalno sem dala duška svojim čustvom. V trenutkih po izzivu je stres na najvišji točki in hitro se spozabiš, medtem ko je vsak tvoj gib posnet in vsak trenutek slabosti razgaljen. Z Robijem sva se med tekmovanjem zelo spoprijateljila in najbrž si ne bi dovolila take geste, če si ne bi bila tako blizu. Ko sem se mu opravičila, je to sprejel s smehom in dejansko rekel, da sem mu s tem pokazala le, da mi to zares veliko pomeni, in da ceni mojo odkritost.
Živeli sta na Portugalskem. Prosim, povejte nam malo več o tem. Koliko časa, kaj ste tam počeli, zakaj ta dežela …
Na Portugalsko sem odšla na študentsko izmenjavo. Pred tem sem se tam že zaustavila na dvotedenskem popotovanju in se popolnoma zaljubila v Porto. Po potovanju sem se začela učiti jezika in se odločila, da bi se rada vrnila nazaj in to za dlje časa. Erasmus je bil, kljub temu, da sem študirala angleščino in primerjalno književnost in ne na primer romanskih jezikov, popoln izgovor. V Portu sem brez kančka domotožja preživela eno leto in zelo težko se je bilo vrniti domov. Najbolj so me očarali ljudje, ki sem jih spoznala, saj te takoj ko te spoznajo sprejmejo kot najboljšega prijatelja. Nikdar se ne počutiš odrinjenega ali nezaželenega in vedno ti stojijo ob strani. Mesto samo je mešanica stare, razpadajoče, a še vedno romantizirane preteklosti, mestno jedro pod Unescovo zaščito se bohoti v lepoti iz časa kolonizacije, a če pogledaš bližje so stavbe prazne in prepuščene času - podreti jih zaradi Unescove zaščite ne smejo, prenove pa se nihče ne loti. Tako je Porto mesto konfliktov bogate preteklosti in nostalgije in modernega boja za preživetje. Moja izkušnja zagotovo ni bila le žurerska Erasmusovska izkušnja, saj me je mnogo bolj pritegnila realnost življenja v Portu in njegovi ljudje. Na Portugalsko me vežejo grenko sladki spomini, čudoviti meseci, zlomljeno srce in na koncu še težka bolezen enega izmed mojih najbližjih prijateljev. Večkrat sem se vrnila, in morda se kmalu vrnem, tokrat ne samo na obisk.
