Ko sem obiskala predstavo Mali diktator ob 90. obletnici Šentjakobskega gledališča, so vam na odru podelili posebno priznanje gledališča. Ste vedeli, da ga boste dobili?
Ne, res sem bil presenečen in sem bil zato tudi tako ganjen. Me je kar malo sesulo.
Kako igralec že pri 16 letih pristane na odru?
V mojem primeru se je zgodilo tako, da sem slišal, da v Šentjakobu prirejajo avdicije in sem se šel prijavit na blagajni. Čez eno leto, ko sem bil star 15 let, sem dobil domov pošto za avdicijo, šel tja in bil sprejet.
Kaj pa je bila vaša prva predstava?
V otroški predstavi Pozabljivi dedek mraz sem igral gusarja, še preden so bili znani rezultati z avdicije. Potem pa sem bil kar hitro zaseden v predstavi Za narodov blagor s Tijano Zinajić, ki je bila v bistvu moja prva profesionalna režiserka.
Ste se v gledališče takoj zaljubili?
Seveda, v oder, ustroj gledališča, igro. Simpatije so sicer obstajale že prej, a ko se človek dejansko sreča s tem, vidi, kako je dobro.
Imate kdaj občutek, da režiserji dela v Šentjakobskem gledališču ne jemljejo tako resno kot v profesionalnih teatrih?
Celoten ustroj Šentjakobskega gledališča je profesionalen, le igralci nimamo šole za igro. Večina režiserjev, ki dela prvič pri nas, je fasciniranih nad tem, koliko ljubezni in odrekanja je v gledališču. Gre za ljudi, ki imajo družine, službe, šolo in verjamem, da jim je v dveh, treh mesecih, kolikor trajajo vaje za eno predstavo, kar naporno usklajevati življenje.
Na Linhartovem srečanju ste dobili matička za vlogo v Malem diktatorju, predstava pa nagrado za najboljšo predstavo. Ste gledali Chaplinovega Velikega diktatorja?
Že na prvi vaji, ko smo se dobili z režiserko Tijano Zinajić, smo si pogledali film, potem pa sva s Tijano gledala še ključne momente z znanimi scenami, ki jih ne bi mogli narediti drugače, na primer britje ob ritmu glasbe, dokler nisem osvojil teh gibov.
Kako težko je v nekaj sekundah skakati iz ene vloge v drugo, torej od vloge brivca do Hynkla?
Niti ni tako malo časa, ker je vseeno deset, 12 sekund. Nekateri igralci se morajo preleviti v eni sekundi. V 12 sekundah se v celoti oblečem in še zamenjam lik.
V koliko sekundah se igralec lahko preobleče?
Odvisno, kaj mora obleči. Mislim, da v Malem diktatorju za to potrebujem sedem sekund, a v zaodrju nisem sam. Če povem potek, kako se oblečem iz brivca v Hynkla: brivec ima srajco, jopič, hlače, čevlje in kapo. Ko prihajam v zaodrje, si že snemam kapo, se usedem, Sara mi povleče dol čevlje, medtem ko mi vleče dol drugi čevelj, si že obuvam škorenj, ko končam drugi škorenj, je ona že pripravljena s suknjičem od Hynkla, jaz dam roke noter, ona mi potegne pas, jaz zapnem suknjič, ona me zapasa, jaz potegnem uro iz žepa, ko grem, pa mi da še kapo. Hlač in srajce ne menjam.
Torej potrebujete več časa, da to poveste, kot naredite?
Ja, ampak gre hitro (smeh). Ko smo poskusili prvič, so me čakali minuto in pol do dve minuti, zdaj, ko smo imeli toliko vaj, pa je to že rutina. Zdaj mi čas še ostaja, tako da imam včasih tri, štiri sekunde in se za naslednji prizor lahko počasi sprehodim na drugo stran odra.
Kaj nagrade naredijo za predstavo in za igralca?
Zame je to ogromna potrditev, za predstavo pa je to poleg potrditve tudi ogromna motivacija za naprej.
Predstava ob obletnici Šentjakoba je bila tudi vaš 500. nastop.
Ja, 14. 10. se je obeležil 500. nastop, kar je zanimivo, ker se številka 14 pojavlja že od vedno. 14. številka v abecedi je M, jaz pa sem Mario. Moj rojstni dan je 4. 1. in sta spet ena in štiri, ko sem dobil v teatru hrlekina za glavno moško vlogo, je bila številka kipca 14, 14. 10. pa je bil moj 500. nastop.
