Evropske nagrade MTV obiskujete že od samega začetka leta 1994. Katere spremembe ste opazili?
MTV Europe Music Awards so vedno izjemen dogodek že zaradi tega, ker po Evropi dosežejo 250 milijonov gospodinjstev. Poleg tega pa na podelitvi nastopajo in nagrade prejemajo trenutno največja imena v svetu glasbe. Prav tako so dober pokazatelj za prihodnost, saj podpirajo tudi nove perspektivne zvezdnike. Tokrat sem pogrešal le Lady Gaga in Eminema. Bon Jovi si definitivno zaslužijo nagrado globalnih ikon. MTV se vsakokrat zelo potrudi, da je šov brezhiben in kot ste lahko opazili, se jim izplača.
Bili ste prvi na svetu, ki je eni od dobitnic nagrad Ke$hi namenil naslovnico. Kako ste vedeli, da jo čaka globalna prepoznavnost?
Lahko bi rekli, da imamo pri reviji Bravo v Nemčiji nos za te stvari. Bil sem eden tistih, ki je med zvezde izstrelil Tokio Hotel - in to je bilo še pred hitom Monsoon. Osem mesecev preden je izšel Ke$hina pesem, so mi predvajali video in takoj se mi je posvetilo, da je ona popolno nasprotje Miley Cyrus. Tako kot so bili nekoč Stonesi nasprotje Beatlov. Ke$ha je uporniška, močna, seksi, totalno ne Miley. Zato sem vedel, da bo uspela.
Na naslovnici je pristala tudi v slovenski različici Brava?
Seveda - pa tudi v Srbiji, Romuniji, na Madžarskem in tako dalje. Zanimivo je, da je do prvega mesta s pesmijo Tick Tock? prišla v Nemčiji prišla šele po tej naslovnici. Smo zelo ponosni, da smo bili tokrat korak pred Američani.
Naredili ste številne intervjuje z Jonom Bon Jovijem, imate ga za prijatelja. Kaj vas pri njem najbolj navdušuje?
Jon je zelo delaven rokenroler. Skupina je začela leta 1982, prvi album je izšel leto kasneje, pesem Runaway je bila velik hit in tako dalje ... Danes je star 47 in še vedno na veliko koncertira in še vedno ima ogromno energije. Če bodo tako nadaljevali se bodo lahko v prihodnosti postavili ob bok Rolling Stonesom.
Ker ste dobri pri odkrivanju novih zvezd, nam zaupajte, na katera imena naj bomo pozorni v prihodnosti?
To je vedno zelo težko napovedati. V Veliki Britaniji je denimo skupina The Wanted, ki so zelo nadarjeni. V svetu hip hopa na obzorju trenutno ni nič izvirnega. Rock žanr pa je najtežji za napovedovanje naslednjega velikega benda, ker je zelo nepredvidljiv. V tem poslu pa seveda talent ni vse - zelo pomemben je tudi tajming in vedeti moraš, kako boš svoj produkt nato prodajal. Vzemimo na primer skupino Paramour, ki so tudi pravkar dobili evropsko nagrado MTV. Ker so posneli pesem za film Twilight, so prešli iz srednje znanega benda v Ameriki do svetovno znanih superzvezd.
V Sloveniji je propadlo že kar nekaj glasbenih revij. Ali lahko revija, ki je osredotočena le na glasbo, sploh preživi na tako majhnem trgu, kot je slovenski?
Tudi Bravo se je skozi leta zelo spremenil in prilagodil trgu, generaciji. Pojav interneta je pravila igre obrnil na glavo, saj je vsaka novica, tudi glasbena, naslednjo minuto že na spletu. In ta novica je brezplačna. Zelo pomembno je, da imaš svoj, drugačen pristop k zgodbi, ki bo bralce pritegnil. Ta pogled na nek news (novico) mora biti tako izviren in zanimiv, da bodo bralci za to odšteli nekaj denarja in tvojo revijo kupili.
V svetu glasbe se zdi, da so začeli prevladovati trači, tabloidno poročanje o zgodbah ...
Tako je! V zadnjih letih svet glasbe močno bazira na rumenih vsebinah. Glasbene revije so se temu prilagodile in zato tudi v "resnih" glasbenih revijah lahko berete o tem, kdo s kom hodi, kakšne obleke nosijo in podobno. Lahko bi rekli, da je to postalo nujno zlo. Novo glasbo moraš prodati skupaj s tem, ker bralci jo bodo najprej opazili in šele nato poslušali.
Urednik Brava Alex Gernandt s kraljem popa leta 1996. (Foto: osebni)
Michaela sem spremljal med letoma 1993 in 1997 na turnejah Dangerous in HIStory. Bil sem tudi na snemanju spota They Don't Care About Us v Braziliji, na snemanju spota za pesem Scream, ki ga je posnel s svojo sestro Janet, in pa v zaodrju snemanja videa za pesem Stranger In Moscow. Bil je vedno džentelmenski, a hkrati največji artist vseh časov.
Kakšna zanimiva zgodba z vajinih srečanj morda?
Ko sem ga obiskal na snemanju spota za They Don't Care About Us v Riu De Janeiru, me je med odmorom k njemu pripeljal njegov menedžer, da bi ga lahko pozdravil. Ravno takrat so ga njegovi umetniki ličenja pripravljali za naslednji kader. Ko sem prišel do njega, se me je iskreno razveselil in ni mogel verjeti, da sem prišel iz "daljne" Nemčije samo zato, da bi ga videl. On tega ni razumel, da je pravzaprav to meni v čast in veselje. Potem pa je na moj obraz položil velikansko gobo za puder in se smejal kot otrok. Tak je bil. Zelo igriv. Bil pa je tudi odličen biznismen in ni bil le marioneta, kot nekateri danes govorijo. Vsako odločitev, ki je zadevala njegovo kariero, je sprejel sam.
Kje ste bili, ko ste izvedeli, da je umrl?
Doma sem gledal televizijo, ko me je prijatelj družine Jackson iz New Yorka poklical in me vprašal, če sem slišal, da je Michael v komi. Nato sem preklopil na CNN ... Imel sem občutek, da bo umrl, zato sem novice spremljal do jutra. Naslednji dan sem šel v redakcijo, kjer sem naročil, da moramo o Michaelu narediti 24-stransko reportažo. Žalostno sicer je to postala najbolje prodajana številka Brava zadnjih petih let.
Koliko izvodov ste prodali?
Samo v Nemčiji več kot 600 tisoč.
