Na Caribou gresta ...

Koncerta se bosta brezplačno udeležila Peter Štrafela in Slaviša Majstorovič. Karto prevzameta z osebnim dokumentom na blagajni Kina Šiška. Čestitamo!


Če mislite, da poznate Caribou, še enkrat premislite. Z zvokom novega albuma Dana Snaitha po imenu Swim bo odneslo stekleni strop v glasbi.

Če obstaja kakršna koli povezava s prejšnjim albumom, Andorra, jo najdemo v navdušujočih eksplozijah zvoka, ki utripajo v njegovi zadnji skladbi po imenu ‘Niobe’. Od tod nas kontinuum na nek način pripelje do leta 2010, vendar ta finalna skladba ponudi le skromne namige glede Cariboujeve prihodnosti. Od otvoritvene živahne poskočnice ‘Odessa’ do veličastne odisejade v ‘Jamelia’ je kristalno jasno, da je Caribou napravil gromozanski korak naprej, navzgor in vstran.

Ko so tirnice Cariboujevih prejšnjih treh albumov iz psihedeličnih čudežnih dežel pripeljale do tega, da ga je zasedba The Flaming Lips povabila, naj pripravi “nekaj posebnega za festival ATP NYC v septembru 2009,” je Dan zbral 15-člansko zasedbo, v kateri so sodelovali glasbeniki, kot je Marshall Allen (vodja zasedbe Sun Ra Arkestra) v okviru 5-članske sekcije trobil, poleg njega pa še Kieran Hebden (Four Tet), Jeremy Greenspan (Junior Boys), Koushik, Luke Lalonde (Born Ruffians), štirje bobnarji, gong, sintetizator, vibrafon in vsi, ki so kdaj s Cariboujem nastopali v živo, kar je pripeljalo do najbolj epskega Cariboujevega nastopa vseh časov. “Zame je bilo sanjsko, da sem to lahko izpeljal s pomočjo svojih prijateljev in Marshalla Allena, ki je na odru razturaval pri svojih 85-ih,” Dan omedleva od navdušenja. “Upam, da nam bo to uspelo še kdaj, vendar se na nek način zdi kot logičen zaključek nekega poglavja v moji glasbi, ki so ga zaznamovali gromozanski, zmedeni, psihedelični posnetki.”

Dan se je pri svojih najnovejših posnetkih zaprl v klet s kopico izvedensko zasnovanih rejversko obarvanih zvokov, ki so polni duše. To pa še ni vse. Dan kot skladatelj določenega ugleda svojega edinstvenega pristopa ni prepustil orgiji tehnološkega užitka – čeprav njegova glasbena alkimija nudi zadosti evforije. Dan iz svojega stališča pravi: “Zame je bilo pri tej plošči najpomembnejše najti svoj lasten zvočni besednjak. Zato sem ponosen na ta album.”
 
Album Swim prekipeva od vznesenih biserov z žarečo teksturo, ki so produkcijsko izjemno zloščeni – potem pa vam srce kar stisne od njegovih čustvenih, zamišljenih sanjarij o času, ki mineva, o družinski preteklosti in o razpadajočih razmerjih. “Vsebuje pesmi o skupnem staranju parov, o ločitvi in samoti v starih letih, vendar so besedila večinoma precej abstraktne skice situacij, ki se odvijajo v moji glavi.”

Ne moremo se spomniti nobenega drugega multi-inštrumentalista / producenta / tekstopisca / pevca / aranžerja / skladatelja, ki bi bil sposoben vse te talente izkoristiti za kaj tako čudovito dih-jemajočega, hkrati pa tako plesnega, kot je tega sposoben Dan
Snaith.  
 
V prepričanju, kako poseben je Caribou, pa nismo sami. Ko je Dan leta 2008 prejel prestižno nagrado Polaris Music Prize (kanadsko repliko na Mercury Music Prize, pri čemer je premagal zasedbe, kot sta Black Mountain in Holy Fuck), se je odločil, da bo s pomočjo denarne nagrade svojo etiko domače produkcije popeljal za nivo više.

Ko je Lukea Lalondeja iz zasedbe Born Ruffians’, povabil da odpoje pesem ‘Jamelia’, in Davida Wrencha (iz zasedbe Julian Cope's Black Sheep, ki hkrati preučuje in samostojno snema uporne pesmi iz obdobja od 16. do 18. stoletja v slogu doom metala) povabil, da prispeva svoje mešalne spretnosti v studiu Bryn Derwen v Walesu in v studiu Jeremyja Greenspana Pistachio v domačem Hamiltonu (Ontario), je album Swim pridobil širokozaslonsko, avdiofilsko globino, kakršne na prejšnjih, prijetno zanikrnih Cariboujevih albumih Andorra in Up in Flames ni bilo slišati.

“Navdušil sem se nad idejo, da bi delal plesno glasbo, ki bi bila tekoča, ki bi se prelivala nazaj in naprej, zvoki pa bi pljuskali naokrog po različnih intonacijah, barvi, zamahu ... Plesno glasbo, ki bi zvenela, kot da je narejena iz vode, in ne iz kovinskih stvari, tako kot zveni večina plesne glasbe,” pravi Snaith.
 
In šmenta, kako zelo mu je uspelo! Tu imamo tako zelo veliko vrhuncev in nepozabnih presežkov. Od nekoliko bolj ziheraških Danovih vokalnih posnetkov, vpletenih v veličastno vrtinčenje, do zvočnega sunka v posnetku ‘Kaili’ in neumorno brbotajočega nalezljivega ‘Sun’. Usklajeno poigravanje flavte in tolkal se na posnetku ‘Leave House’ ujame s čudovito napihnjenim Danovim vokalnim insertom, ki se v posnetku kar naprej pojavlja in izmika ter nas spravlja v pravo vročico. Potem pa je tu še groza v slogu Johna Carpenterja, s katero nas v posnetku ‘Found Out’ preganja sam Dan Snaith z ubijalskimi kitarskimi solažami.

Pa sploh še nismo prišli so vrhunca albuma v pojavi ‘Hannibala’ s sekcijo trobil (podrobneje v nadaljevanju), ki v norijo vnašajo tople in živahne instrumentalne vložke. Ta posnetek se zdi skoraj popoln, enako pa velja za ‘Bowls’ z njegovim tekočim basom, jecljajočimi tibetanskimi posodami in tolkalskim ropotom, za katerega se včasih zdi, da dobesedno izginja (James Holden se je takoj, ko je slišal posnetek, strinjal, da naredi remiks). Pri vsem skupaj močno pomaga tudi dejstvo, da zveni, kot bi glavno besedo imela Dorothy Ashby! Zadnji posnetek, ‘Jamelia’ (da, če hočete, se lahko  imenuje po njej) vse elemente sestavnih delov na najboljši možen način pripelje do kritične točke. Učinek in moč tega posnetka sta preprosto neverjetna, kar še posebej velja za bliskajoče godalne fragmente, ki bodejo iz mešanice. Zadnja dva posnetka bosta obveljala za mejnike produkcije v letu 2010.

Ko je Dan zbiral vse glasbenike za Cariboujevo ekstravaganco na festivalu ATP, se je srečal s kvartetom iz Toronta, ki izvaja free jazz. Colin Fisher (tenor saksofon), Kyle Brenders (bas klarinet in sopran saksofon), Rob Piilonen (flavta) in Steve Ward (pozavna), so takoj po nastopu na festivalu ATP v Torontu posneli svoje dele. Njihov prispevek je še en pomemben premik na Cariboujevi poti.

Letos bomo priča tudi bistveni spremembi Cariboujevih nastopov v živo. Ker je tehnologija končno dohitela njegove ambicije glede koncerta, bodo na odru še vedno štirje glasbeniki, vendar bo dinamično sodelovanje med vizualijami, elektroniko in živo glasbo povsem fleksibilno. “Zdaj lahko na odru izvedemo kombinacijo, kot bi jo zmiksal producent – celo bolje, kot bi to naredil kakšen Lee Perry, ker je zdaj mogoče prilagoditi skoraj vse – ne samo tisto, kar se nadzoruje na mešalni mizi. Zdaj lahko zagotovimo tisti prelivajoč občutek in nepredvidljive zvoke, ki so neprestano izpostavljeni spremembam.” Pravijo, da traja nekaj let, preden se novo stoletje prebudi ... pa ga imamo. Ste pripravljeni na novo cariboujevsko prihodnost?