Kako se je porodila ideja, da bi novinarji nastopili v muzikalu?
Leta 1999 sem po naključju kupil plošček z muzikalom Mož iz Manče in od takrat sem razmišljal, da bi ga postavili v Sloveniji. Ugotovil sem, da na Pop TV nisem edini zaljubljenec v gledališče, in sem se šel malo diplomacije v smislu, dajmo, naredimo predstavo za prijatelje. Zdaj pa je stvar dobila razsežnosti, ki si jih nisem predstavljal.
Kako ste izbirali vloge?
Glede na energijo, ki jo imajo novinarji. Ota Roš ima enako kot Aldonza. Je ženska, ki je ženstvena, hkrati pa lahko popiva z moškimi in je pri tem enako dobra. Matjaž Tanko bo nastopil kot Šef, vodja jetnikov, in kot gostilničar; to sta dva zelo različna obraza in Matjaž je takšen. Zna biti
zelo vesel, zna pa se tudi razjeziti. Pri vseh drugih je bilo enako, le pri
sebi nisem šel na to, katera vloga bi bila primerna zame, ker sem pač hotel imeti glavno (Don Kihota, op. a.).
Se je kdo javil in ste pozneje ugotovili, da nima posluha?
Večina ga ima, a to, da kdo ne bi imel posluha, pogosto ne moti. Vsak se
lahko nauči peti do določene mere.
Mislite?
Ja, tipičen primer je Sančo Pansa. Martina Ipša, ki to vlogo igra, je takoj rekla, da nima posluha. Ampak kaj zato? Sančo je komična vloga in Martina je izjemna komičarka, ki v vlogo in tudi pesmi vnese to komiko. Če gre kakšna nota mimo, gre pač mimo.
