Ogenj na nebu v Ljubljani

V ponedeljek se je v ljubljanskih Križankah zbrala dokaj mešana publika – od starejših (tako imenovanih starih rockerjev) do mlajših (srednješolcev), ni šlo pa tudi brez obveznih bajkerjev. Rocka lačno občinstvo je najprej ogrevala slovenska zasedba Requiem, okoli 21. ure pa so se na odru le prikazali Deep Purple.

Dim na vodi, ogenj na nebu
Začeli so z udarno koncertno klasiko Highway Star in nadaljevali z bolj ali manj znanimi pesmimi, med katere sodi tudi Strange Kind of Woman. Nekaj razvlečenih pesmi in dolgih solov posameznih članov benda publike začuda ni kaj dosti ohladilo. Kitarist Steve Morse (56), ki pri Purplih igra od leta 1994, je obiskovalcem postregel z zelo nestarorockovskim solističnim vložkom, ki se je na koncu prelevil v (sicer že zelo zlajnani) megahit Smoke On the Water. Kitarski rif, ki ga pozna ves svet. Stonesi imajo Satisfaction, Purpli pa Smoke On the Water. Odziv publike je bil nadvse glasen – roke so metali v zrak, skakali od navdušenja in skupaj z vokalistom Ianom Gillanom peli refren ("Smoke on the water, fire in the sky!", "Dim na vodi, ogenj na nebu!"). Po končanem pričakovanem hitiču so Purpli zapustili oder.

Koncert končali na vrhuncu
Publika pa jih je seveda z glasnimi vzkliki priklicala nazaj. Vrnili so se napolnjeni z energijo in zdelo se je, da se je ognjeni stik s publiko šele pričel. "Na-nanana-nana-na-nana-na!" se je slišalo v Križankah med komadom Hush. Sledil je še Black Night, nadvse primeren za črno noč, ki se je zgrnila nad prestolnico v času koncerta. Pred nastopom so se nekateri oboževalci namreč spraševali: "Pa ja ne bodo igrali podnevi?! Za Deep Purple se spodobi, da igrajo, ko se znoči."

Naelektrena publika je seveda hotela še en bis, a ga žal ni dočakala. Deep Purple, ki bojda med sabo prijazno komunicirajo le še na odru, so se odločili, da je imela ljubljanska publika dovolj. Čeprav se je Gillan med nastopom večkrat zadrl "We love you!" (Radi vas imamo!), nas najbrž niso imeli radi dovolj. A šalo na stran. Pogrešali smo Child In Time pa kakšno bolj znano balado, kot je denimo When a Blind Man Cries. Bend ga sicer še vedno žge, a starosti primerno – najbolj pa se naporna leta poznajo na glasu Iana Gillana (64), ki je nekoč veljal za prvi glas težkega rocka. Vseeno pa si bomo 7. junij 2010 zapomnili kot dan, ko je bila Ljubljana obarvana "globoko viijolično".