Po nastopu na Talentih dobil svojo pijačo

Kdaj bomo lahko slišali duet, ki ste ga v slovenščini posneli v Zagrebu s hrvaškim tenoristom Đanijem Stipaničevim?
Zelo kmalu, je v zadnjih postopkih. Premierno ga bova predstavila na koncertu Mladena Grdoviča z gosti v veliki dvorani v Benediktu 23. marca in komaj čakam, da zapojeva, ker je bilo užitek snemati z velikim profesionalcem in peti besedilo Romana Turnška, ki se me je posebno dotaknilo.

Začela se je nova sezona šova Slovenija ima talent. Kakšne so bile vaše izkušnje tam in koliko ste nato unovčili televizijsko izpostavljenost?
Moje izkušnje na Talentih so bile zelo pozitivne – že to, da sem s šansonom prišel v polfinale, se mi je zdelo odlično. Izpostavljenost sem unovčil do te mere, da sem spoznal ljudi, ki so v tem poslu. Tako sem spoznal tudi svojega PR-menedžerja Romana Turnška, ki je po Talentih zame naredil veliko medijsko propagando. Od tu pa samo še naprej – in v zabavni glasbi in v šansonih, čeprav zaradi financ vse ne gre, kot bi si želel, ampak se ne vdam.

Po tebi so celo poimenovali neko pijačo?
Res je, v lokalu, kjer pripravljajo zdrave smutije in sokove, so poimenovali pijačo blue eyes, ki temelji na borovnicah – zelo zabavno se mi je zdelo, ko smo skupaj ustvarjali pijačo po mojem vzdevku, saj še danes ljudje ne verjamejo, da ne nosim barvnih leč.

Kot šansonjera vas bo zdaj spremljal zamejski Slovenec, harmonikar Jari Jarc. Bi lahko takšna naveza šanson približala slovenski publiki? Saj veste, čim je v igri harmonika ...
Harmonika pri šansonu je seveda nepogrešljiva, mislim in prepričan sem, da lahko šanson približam slovenski publiki, vendar premišljeno in počasi.

Kako to, da je vaša vzornica prav Edith Piaf?
Ona je ikona, ki je v svetu šansona zaznamovala in postavila marsikateri temelj – umetnica, ki je izgorevala za glasbo in tragičen lik glasbene industrije. Slišal sem jo v umetniški gimnaziji v Novi Gorici in jo v trenutku vzljubil. Še danes mi gredo mravljinci po telesu, ko jo poslušam, čeprav sem nekatere pesmi že sam neštetokrat prepeval. V njenih pesmih je toliko energije, toliko žara, toliko navdiha.

Kaj bi jo vprašali, če bi bila še živa?
Moja največja želja je, da bi se lahko udeležil enega od njenih veličastnih koncertov. Vprašal bi jo, kje za vraga jemlje tak vokal ob takem drobnem telescu.

Se kdaj, ko ste na odru, počutite kot njena moška reinkarnacija?
Mnogi so me že spraševali, zakaj pojem pesmi, ki jih je pela ženska – preprosto lahko rečem, da glasba ne pozna spola, ljubezen prav tako ne. Če te nekaj tako zelo prevzame, si ne moreš kaj, da se ne bi prepustil in podoživel take umetnosti. Ko pojem njene pesmi, se izogibam vsakršni imitaciji, ampak jih priredim po svoje, seveda z izvirnim besedilom, ki pa ga nikakor nočem prevajati, ker bi se izgubila tista dragocena žlahtnost.

S hrvaškimi kolegi pripravljate trio, ki se bo predstavil poleti. Gre za kaj podobnega, kot to počnejo Eroika ali El Divo?
Hrvaško-slovenska naveza se je porodila iz čudovite zgodbe besedila, ki v Sloveniji še ni bila predstavljena. Rečem lahko samo, da bo super, ne morem pa še izdati vsega. Naj ostane še kaj za poznejše presenečenje – prepričan pa sem, da bomo dobro sprejeti.