Saša Lošić – Loša: Te uspešnice imajo skrivno sporočilo

Saša Lošić – Loša, pevec legendarne skupine Plavi orkestar, ki na tleh nekdanje Jugoslavije deluje že 32 let, se skupaj z ostalimi fanti iz skupine pripravlja na februarski koncert v ljubljanskih Stožicah. 'Plavci' se v našo prestolnico vračajo po sedmih letih.  

Zgovoren in artikuliran glasbenik, za katerega bi po karieri, ki je dolga zavidljivih 30 let, mislil, da se zaveda, kaj vse je dosegel, ostaja skromen. Pravi, da so 'Plavci' šele zdaj resnično samozavestni na odru, a da ga še vedno preganjajo misli, da ni izpolnil vsega, kar bi lahko. Vsake toliko časa ga obide misel, kaj pa, če … Loša si je za naš intervju vzel čas in se z nami sproščeno pogovoril o vsem, kar je bilo, kar bo ter delil malenkosti, ki so zanj in njegovo skupino pomembne. Govorili smo z Lošo, spoznali pa tudi Sašo.

Kdo je za vas glasbena legenda?

Nimam vzornikov niti idolov. Imam ljudi, ki jih spoštujem. V zadnjih dveh letih so umrli Prince, David Bowie, George Martin, Arsen Dedič in Vlada Divljan iz skupine Idoli. To je pet od desetih najbolj pomembnih glasbenih stebrov mojega odraščanja. Počutil sem se, kot da bi mi nekdo vzel te stebre in kot da lebdim v času in prostoru. Zdaj pa smo ostali sami z naslednjimi generacijami, ki imajo drugačne kriterije. Za primer bi lahko vzel število sledilcev na instagramu. Na primer Kim Kardashian ima 100 miljonov sledilcev, pokojni Prince pa 200 tisoč sledilcev. To veliko govori o duhu časa, v katerem živimo.

Mnogi kritiki vas in vašo skupino nazivajo s fenomenom na tleh bivše države …

Mislim, da Plavi orkestar nima več nobene veze z nami, ampak z nekakšnim občutkom preteklih časov. Zgodi se, da se poleti sprehajam po Ljubljani in slišim mlade ljudi, ki pojejo Od rodjendana do rodjendana ali Bolje biti pijan nego star in sploh ne vedo, da sem jaz tisti, ki poje to pesem. (smeh) Občutek je fenomenalen!. Mi vedno dajemo vse od sebe na odru. Zdi se, da ljudje to vidijo. Mi nismo glasbeniki, ki so kul, ki so superiorni. Mi smo ranljivi, še vedno  se počutimo kot začetniki.

Imajo oboževalci v Sloveniji pesem, za katero se vam zdi, da je njihova najljubša?

Zanimivo mi je, da nikjer drugje na tleh bivše Jugoslavije ni tako. Le v Sloveniji je najbolj priljubljena pesem Kad ti ljubav ime prozove, nato Od rodjendana do rodjendana in šele na tretjem mestu je Bolje biti pijan nego star, ki je sicer definitivno največji hit Plavega Orkestra. Zanimivo je, da je Kad ti ljubav ime prozove to tudi naša najljubša pesem.

Kdaj Loša ne nosi kape?

Jaz sem Loša samo, ko sem pevec Plavega orkestra, sicer sem Saša Lošić, skladatelj. Avtor filmske in teatrske glasbe. (smeh)

Torej Saša ne nosi kape?

Ne (smeh). Saša ne nosi kape. Samo Loša nosi kapo. Bil sem študent oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in sem si zamislil, kako bo Loša izgledal. Jaz sem Lošo izoblikoval, on je moj najbolj uspešen projekt.

Anže Petkovšek

Saša Lošić bere avtorje, kot so Marek Hlasko, Elias Canetti, od glasbe posluša MGMT, Nino Rota, Ryuichi Sakamota, veliko klasične glasbe. In pomislite, ni mi všeč glasba, ki ima vokalno spremljavo. (smeh) Rad imam Dogmo, rad imam filme Larsa von Triera. Loša pa je ljudski človek. On rad zapoje tudi folk pesmi, kot so Pijem da je zaboravim, Odlazim, Odlazim ali Suada, Suada, da li si me ikad voljela, hej! in pri tem dela smešne kretnje na odru. Saša Lošić ustvarja opero z Vitom Tauferjem v stari grščini, ustvarja serijo Vratit će se rode, sodeluje s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija za film Shanghai. Loša je družaben, nosi kapo, si rad naroči pizzo, žar in gazirane pijače. Saša Lošić pazi na prehrano. Moj javni status je, torej, zelo zapleten.

Vas ljudje prepoznajo, če nimate kape?

Ne. Nihče. To je popolna svoboda. Jaz sem, da tako rečem, v razočaranje mnogih, normalen človek. Ponižen sem in hvaležen za vse, kar se mi dogaja. Bolj kot sem uspešen v določenem trenutku, bolj sem ponižen, zato, ker ne želim da se ljudje v moji družbi počutijo slabo ali inferiorno. Vem, da obstajajo javne osebnosti, ki mislijo, da so njihove celice bolj pomembne od celic drugih ljudi, ampak jaz osebno nikoli nisem imel potrebe, da širim vonj pomembnosti okrog sebe. To, kar jaz delam, je samo služba, kot vsaka druga.

Kako se spomnite svojih začetkov?

Mi smo bili gimnazijski bend in smo leta 1985, čez noč, kot najstniki z ulice postali velike jugoslovanske zvezde. Preden smo napolnili 20 let, smo prodali več kot 600.000 kopij prvega albuma "Soldatski bal". Če so obstajale neke 'ameriške sanje' o uspehu, potem smo jih mi uresničili. Študiral sem produkt dizajn v Sarajevu in med počitnicami sem šel v Zagreb snemati demo posnetke. Dobili smo pogodbo z nedosegljivim Jugotonom in začeli snemati album. Prva pesem, ki smo jo posneli, je bila Suada. Naša prva plošča je bil popoln kaos, takšnega uspeha ni nihče pričakoval.

Kako je to vplivalo na vas, na 19-letnike, ki so skoraj čez noč uspeli?

Mi smo ostali enaki, samo vse okoli nas se je spremenilo. Celo moja teta se je začela drugače obnašati. Zanjo sem bil vedno samo Saša. Ko smo se vrnili v Sarajevo, pa me je kar na enkrat začela klicati s polnim imenom in priimkom. Zanjo sem postal Saša Lošić, ne samo Saša, njen nečak. Skupaj z občinstvom takratne Jugoslavije smo doživljali podobno to, kar so Beatlesi doživljali na zahodnem delu Evrope.

Suada, Kaja, Azra … Pesmi, katerih naslov so ženska imena. So ta imena prava ali so izmišljena? Ali Suada, Kaja in Azra obstajajo?

To so pesmi, ki so naslovljene. Večina jih ima tudi skrivno sporočilo. Tega razumejo samo osebe, na katere so te pesmi naslovljene. (nasmešek).

Pripravljate tudi dokumentarni film o Plavem orkestru. Kaj bomo v tem filmu lahko videli?

Pripravljamo ga v sodelovanju z Majo Pavlin, ki je naredila fantastičen dokumentarni film o Magnificu. Rekli smo ji, da hočemo njeno vizijo Plavega Orkestra v filmu, nimam pa nikakršne želje, da bi jaz sugeriral, kaj naj se pove in kaj ne. Po navadi so glasbeni dokumentarni filmi sestavek o uspešnosti nekega izvajalca ali skupine. To so, po navadi, najbolj dolgočasni filmi. Ona misli, da bo našla tako imenovani 'a reason to cry' (razlog za solze, op. a.) - razlog, zakaj snemamo dokumentarec o Plavem orkestru. Ta film bo imel podrobnosti, ki jih nismo nikoli razkrili, in nikoli prej videne posnetke. V filmu bodo zanimivi arhivski posnetki tudi iz Slovenije. Rad bi, da naredimo film, ki bi ga jaz z zanimanjem pogledal.

Kdaj lahko pričakujemo dokumentarni film?

Čez nekaj mesecev, spomladi bo film dokončan. Ob tem pa bomo izdali še live album Everblue LIVE, na katerem bo tudi nova pesem. Za vas in vaše bralce lahko ekskluzivno povem, da bo naslov pesmi Zona prijateljstva. Upam, da mi nihče ne ukrade ideje. (smeh) Govori o tem, ali obstajajo moško-ženska prijateljstva. Osebno, mislim, da je nekdo od njiju vedno zaljubljen, ampak nekje globoko v sebi dobro skriva.

Kaj lahko pričakujemo 15. februarja v Stožicah, ko se po sedmih letih s skupino spet vračate na ljubljanski oder?

V Hali Tivoli smo imeli pred sedmimi leti enega najboljših koncertov, bila je res fantastična atmosfera, zato že komaj čakamo ponovno snidenje. Za turnejo Everblue smo na Facebooku naredili anketo, v katero smo vključili 100 naših pesmi in prosili oboževalce, da glasujejo, katere pesmi si želijo slišati na koncertu v Stožicah. Zaigrali bomo okoli 30 pesmi, kar pomeni, naše največje uspešnice. Citiral bi, za konec, še enkrat Marcela Štefančiča: Plavi orkestar ni slovenski bend, toda vedno je bil soundtrack mnogih slovenskih mladosti.

Magazin Legende se vračajo v Ljubljano: 'Plavci' pripravljajo spektakel