Mineva že 17 let, odkar smo na malih zaslonih, na izborih za Miss Slovenije, prvič ugledali mladega, poskočnega in nasmejanega pevca Sebastiana. Takrat je premierno zapel svoj prvenec Hočem to nazaj! Prve ne pozabiš nikoli, pravijo, in res, tudi Sebastian pravi, da je to še vedno tista pesem, na katero je najbolj navezan. Zgovorni Štajerec se konec tega tedna, na velikonočno soboto, vrača na oder. Svojim največjim oboževalcem bo v ljubljanskem klubu Cirkus postregel s pravo malo nostalgično poslastico. Obljublja, da bo zapel samo največje hite, na odru pa bomo videli tudi vsem znane plesne korake, ki so se jih največje oboževalke naučile z videospotov.
Konec marca se za eno noč spet vračate na oder. Koliko časa vas nismo videli v vlogi pevca na odru?
V vlogi pevca tako javno kar nekaj let, čeprav precej nastopam kot presenečenje na raznih porokah in rojstnih dnevih. Enostavno so se poti preusmerile bolj v plesne vode, v mojo plesno šolo. Pevsko kariero sem zaradi obilice drugih projektov moral dati na stranski tir, čeprav sem si že takrat mislil, da bo slej kot prej prišel dan, ko bom spet stopil na oder. Za nostalgičen večer in obujanje mladostnih dni bo ta nastop vrhunska izkušnja zame na odru, za plesalce moje plesne šole, ki bodo z mano, in predvsem za občinstvo, ki je izrazilo željo po tem nastopu.
Ne, treme pa res ne, nastopa se zelo veselim. Ko si v neki rutini in imaš po več nastopov na dan več let, to teče po sistemu in vsega skupaj niti ne dojemaš popolnoma. Ko pa daš to zadevo na stran in se potem spet vrneš, dobi vse skupaj prav posebno energijo. V prvi vrsti se večera res zelo veselim in ga že komaj čakam. To so še vedno pesmi, ki so še danes, 15 let kasneje, zelo lepo sprejete in jih vsi pojejo. Mislim, da bo 31. marca vrhunska energija.
Predvidevam, da bomo v Cirkusu slišali vse največje hite. Je morda kateri od hitov tisti, ki je za vas nekaj posebnega?
To bo popolnoma nostalgičen koncert, zapeli bomo prav vse največje hite, a čeprav sem jo zapel že neštetokrat, je Hočem to nazaj! zagotovo tista, ki je nekako najbolj posebna. Prvi hit je pač vedno tisti, na katerega izvajalca vežejo posebna čustva. Čeprav ga zapoješ tisočkrat, je tisoč in prvič še vedno čisto posebna energija med mano in občinstvom in čeprav doma verjetno teh pesmi ne poslušajo več tako pogosto kot nekoč, ko jih slišijo zunaj, v klubu, nanje še vedno ponorijo.
Ste imeli kakšne zadržke, ko so vas povabili k nastopu v Cirkusu?
Zadržkov ne, težava je bila le, ker smo se s klubom Cirkus več kot leto dni lovili okoli termina, moj urnik je namreč zelo zapolnjen. Vedel sem, da bom od sebe zahteval popoln nastop, če se bom zanj odločil. Nisem hotel zapeti le dveh pesmi, to mi ni izziv. Če že pridem na oder po toliko časa, želim, da zadeva deluje popolno, nostalgično, s plesalkami in koreografijami ter tako, kot je občinstvo od mene vajeno. Vedel sem, da bo v ta nastop treba vložiti neko energijo, čas. Zadržkov, straha, treme ni bilo, prej iskreno veselje, nestrpnost in pričakovanje.
Omenili ste ples. Bodo obiskovalci priča koreografijam, ki jih poznajo še iz videospotov?
(smeh) Seveda! Moj cilj je, da je vse nostalgično, tudi koreografije. Ljudje se bodo lahko popolnoma katapultirali v čase, ko so odraščali, ko so bili v šoli … Moja ideja je celo bila, da bi z menoj zaplesala tudi prva zasedba plesalk, a se žal tokrat ni izšlo. A koraki ostajajo in z mano bo na odru šest zares izjemnih dolgoletnih plesalk plesne šole Sebastian, ki bodo poskrbele za plesni šov pri vseh pesmih razen eni – ekskluzivno vam lahko razkrijem, da bom pri tej eni na oder povabil naključno obiskovalko iz občinstva.
Trenutno ste zelo zaposleni s plesom in svojo plesno šolo. Ste kdaj razmišljali, da bi se vrnili v glasbene vode?
Prav vse je v prvi vrsti odvisno od tega, ali se energije poklopijo: od tega, ali se zgodi kakšen dober televizijski projekt, ki mi je zanimiv ali pa se začne ustvarjati kakšen muzikal, ki so zdaj v takšnem porastu in so mi blazno ljubi ali če mi v glavi recimo zazveni kakšna dobra ideja za pesem, ki bi jo želel posneti in morda prijaviti na kak festival. Seveda sem vedno odprt za dobre projekte, dobre ideje in ljudi, ki vedo, kako se stvari streže — nenazadnje sem kreativec — nikakor pa nisem več na tem, da bi v kar vse povprek privolil. Vem, v čem sem dober in da se pred kamero odlično znajdem, zato bo tisto “nikoli ne reci nikoli” tukaj verjetno kar držalo. (smeh)
Kako se spominjate časov Popstars turneje? Zdi se, da je bil to vrhunec slovenske pop glasbe, ko se je več slovenskih glasbenikov skupaj podalo na turnejo …
To je bila res velika evforija. Dejansko smo potrebovali varnostnike, saj so nas oboževalke oblegale z vseh strani, celo bivakirali so pred hišami. Tega časa se spominjam kot zelo hektičnega. Kar mogoče danes pogrešam, je ta povezanost med založbami, mediji in izvajalci; zdi se, da danes vsak vleče bolj na svojo stran. Naše obdobje je bilo krasno in z nekaj življenjskih izkušenj več ga znam ceniti še toliko bolj. To, da se pesmi iz tistega časa vrtijo po klubih še danes, pove, da imajo neko posebno energijo in zdi se mi, da smo takrat uspeli ujeti nek poseben duh časa slovenske pop glasbe. Me prav zanima, če se bodo današnje pesmi še predvajale čez 20 let, kot se zdaj naše. Slovenski večeri, ki jih organizira klub Cirkus, so odlična priložnost, da oboževalci zajadrajo v preteklost. Da se vsi, ki so danes zaposleni, starši in odrasli s tono skrbi in obveznosti, za eno noč vrnejo v svoje mlajše brezskrbne dni.
Že pred časom ste za Žurnal24 povedali, da ste imel na začetku kariere kar nekaj težav z oboževalkami, da so klicale domov, da so pošiljale pošto in celo hodile pred družinsko hišo. Kako je danes s prepoznavnostjo? Vas ustavljajo?
To je zelo odvisno od karakterja: če si kot oseba bolj zaprta vase ali če si bolj ekstrovertiran. Osebno sem, ko nisem na odru, zelo introvertirana in umirjena oseba, čeprav si marsikdo tega, sodeč po odrskih nastopih, ne bi mislil. Šele z glasbenim poslom sem se recimo priučil, kako se soočati z novimi, neznanimi ljudmi. Vedno sem imel majhen prepad med tem, da sem opravljal delo, kjer so me spremljale množice in tem, da sem po nastopu najraje zaprl vrata in se umaknil v svoj svet. Prepoznavnost ti na začetku godi, kasneje pa zna biti karakterju, kot sem sam, morda na trenutke moteča. Seveda je to daleč od tega, da bi se pritoževal, saj ti ljudje dajejo izrazito pozitivno energijo, a sam potrebujem protiutež kaosu okoli mene. Danes tega ni v takšnem obsegu, kot je bilo in danes te ljudje spremljajo na družbenih omrežjih, česar prej nismo poznali. Najstnice ne bivakirajo pred hišami svojih idolov, je pa še meni zanimivo, kako zelo si ljudje zapomnijo obraz in me še danes prepoznavajo na ulici.
Vemo, da ste se po glasbeni karieri posvetili plesu. Ste pa tudi edini v Sloveniji, ki ima pridobljene vse licence za zumbo. Od kje strast do zumbe?
V prvi vrsti je to strast do plesa. Leta 2003 smo začeli s plesno šolo Sebastian, ko sem se prvič umaknil od glasbe in odrov. Ker sem vedel, da bom imel več časa, sem želel najti nekaj, kar me enako veseli kot petje, hitro sem se odločil ustanoviti plesno šolo. Danes smo ena največjih plesnih šol v Sloveniji in takrat si nikoli ne bi mislil, da se bo zadeva razvila v tem obsegu, kot se je. V prvi vrsti je šola osredotočena na otroke od nekje 4. leta starosti pa vse tja nekje do faksa v smeri hip hopa in MTV street styla. Zato smo za vse odrasle iskali rekreacijo, ki bi jim bila všeč, bi jim bila zanimiva, da bi jih razgibali. Poanta moje plesne šole je — poleg plesa in druženja — tudi zdrav odnos do telesa, ker se žal vedno manj ljudi giba. V plesni šoli smo tako iskali nekaj, s čemer bi nagovorili starejšo populacijo h gibanju skozi neke zabavne plesne ure. Že takrat je bila zumba največji hit in smo jo ponudili. Z leti sem pridobil vse licence in našel svoje poslanstvo za otroke in odrasle v Sloveniji in izven meja, polne dvorane pa so dokaz dolgoletnega dobrega dela mene in mojih trenerjev.
Po naslovu sodeč se mi je zdelo, da je končno razkril svojo spolno usmmerjenost. Pa ni.