V soboto, 25. novembra, vsi v Kino Šiška. Slovenska skupina, ki so jo nemški glasbeni kritiki označili za blues rock odkritje lanskega leta, predstavlja drugi album: Blues from Hell – The Legend of the Corageous Five.
"Na nek način je lepo pogledati nazaj in brati pohvale, po drugi strani pa veš, da te čaka trdo delo naprej, če nočeš oditi v pozabo," so nam povedali fantje iz skupine Stray Train.
"Če tako glasbo predvajajo v peklu, nočem v nebesa!"
Tiha želja vseh je, da drugi album prvega preseže, le tako bend napreduje, dodajajo. Zaenkrat se jim želje uresničujejo. "Če tako glasbo predvajajo v peklu, nočem v nebesa," so zapisali v nemški glasbeni reviji Metalglory.
"S prvim albumom smo lestvico postavili kar visoko, a to smo vzeli kot spodbudo in ne kot breme," so odločni v Stray Train.
Konec lanskega leta so si mesec in pol evropske odre delili z blues velikani Blues Pills in retro metalci Kadavar. V 45 dneh so nastopili v 12 državah na kar 41 prizoriščih.
"Po turneji smo si vzeli dva tedna premora, da smo si oddahnili in bili z družinami, nato pa začeli z intenzivnim ciklusom vaj. Ker je vsem ustvarjalnost skupna točka in ker se odlično razumemo, nam je uspelo v 12 vajah narediti ravno toliko pesmi. Nato so sledile vaje za usklajevanje aranžmajev, piljenje, pisanje besedil … Od prve vaje do studia smo porabili približno dva meseca in pol. Smo kot Usain Bolt med bendi," malce za šalo, a zelo zares poudarjajo slovenski blues rockerji. To je njihov prvi videospot, posneli so ga za pesem Heading for the Sun:
"Delo v studiu, kot je Wisseloord na Nizozemskem, kjer smo album posneli, je uresničitev sanj vsakega glasbenika. Sploh ko pomisliš, da so pred tabo prav v tistih prostorih snemali Depeche Mode, The Police, Rammstein, Whitesnake, Anouk, ... In prav nič drugače ne gledajo nate. Delajo po načelu: Najel in plačal si me, jaz pa bom naredil najboljše zate, ne glede na to, kdo si. In so res naredili dobro. Album pa smo posneli v pičlih šestih dneh."
Sam snemalni postopek bi bil za vsakega zunanjega gledalca dolgočasen, težko bi iz tega naredil resničnostni šov. Ko si tam, zunanji svet ne obstaja. Odklopiš vse, osredotočiš se samo na glasbo. Prvo pravilo, ki smo si ga postavili, je bilo, da smo puščali telefone v hotelu. Z namenom, da nas res nič ni moglo zmotiti ali kakorkoli škoditi ustvarjalnemu procesu.
Fantje pa nimajo občutka le za glasbo, pač pa tudi za kuhalnice. Iz polnega nahrbtnika dogodivščin s snemanja v Amsterdamu namreč povlečejo naslednjo: "Studio ima tudi svojo restavracijo s svojim kuharjem. Kljub temu se je Boban nekega dne odločil, da bo skuhal vegansko kosilo ... in požel je stoječe ovacije," se spominjajo. "Kakšne tri mesece kasneje, ko je bila plošča pripravljena za miksanje, je bil v studiu en teden prisoten samo Boban. Ker gre za zelo tehničen proces, imajo avtorji več prostega časa, zato je takrat kuhal za ves studio. Ne boste verjeli, v enem tednu, kolikor je kuhal, se je število gostov restavracije potrojilo."
Vokal so posebej posneli v Ljubljani. Za tovrsten žanr ga je nemogoče posneti v nekaj dneh, pravijo, saj je treba dnevno formo pevca loviti veliko bolj previdno, kot je pri ostalih članih benda. Veliko prej se sliši, če pevec ni 100 odstoten.
"Kdaj ste nazadnje uživali v glasbi madžarskega benda?"
Besedila so vsa v angleščini. Zakaj? Kdaj ste nazadnje uživali v glasbi madžarskega benda, z vprašanjem odgovarjajo v Stray Train. "Če ne razumeš sporočila, se ne moreš poistovetiti z bendom in publike ne prepričaš, tudi pa če se na odru daš na pol. Seveda so redke izjeme, recimo Rammstein, kjer 90 odstotkov ljudi ne ve, kaj pevec poje, ampak vse to nadomestijo z šovom, ki je vreden par milijonov."
Poleg tega bi radi nadaljevali zgodbo, ki smo si jo zastavili – da prodremo v tujino, dodajajo. "Ni treba biti znanstvenik, da ugotoviš, da ima Slovenija zelo specifičen glasbeni trg. Prostora za novosti je zelo malo, predvsem pa je slovensko publiko treba veliko dlje časa prepričevati. Po naših izkušnjah v tujini požanješ huronski aplavz, če nekaj narediš res dobro in če ljudje čutijo, da si v tiste štiri minute, kolikor traja pesem, oziroma v cel koncert, dal celo srce, četudi te prvič slišijo in za nameček še čakajo glavno skupino, zaradi katere so sploh kupili vstopnico, kar položaj prepričevanja še dodatno otežuje. Pri nas je publika veliko bolj nezaupljiva in to neprimerno težje izvabiš iz njih."
V isti sapi poudarjajo, da slovenski trg zanje vsekakor ni nepomemben. Nekaj najlepšega je napolniti domačo dvorano, kjer si kot mulc gledal vse bende, ki ti kaj pomenijo pravijo in dodajajo: Tudi po radiu je lepo slišati kako svojo skladbo in hvaležni smo za podporo vsakega slovenskega medija.
"Nismo več mladi in naivni, ne gremo z glavo skozi zid"
Obiskovalci njihovih koncertov so v povprečju malce starejši, med 25 in 55 let. S tem ni ni nič narobe, pravijo.
"To je publika, ki po koncertu kupi majico, CD ali LP, če ga z nastopom na odru prepričaš. Na turneji si s prodajo CD-jev in majic plačaš pot domov. V nasprotnem primeru prideš domov obubožan in se na tako pot pač ne podaš več. Nismo več mladi in naivni, ne gremo z glavo skozi zid. Ja, seveda je treba iti na vse ali nič, ampak glasba je biznis. Zelo velik biznis. In lahko se močno opečeš, če ne veš kaj delaš. Na turneji smo dejansko prodali vse CD-je, zato je morala nemška založba narediti ponatis in nam poslati dodatne."
Stray Train sestavljajo Luka Lamut (vokal), Jure Golobič (kitara), Boban Milunović (kitara), Niko Jug (bas), Viktor Ivanović (bobni)
Kako takšno glasbo približati mlajšim? "Težko! Vsakih nekaj let se trend v popularni glasbi spremeni in povleče za seboj maso ljudi – mladostniki so temu najbolj podvrženi. Kar dandanašnji youtuberji in vlogerji rečejo, naredijo ali poslušajo, vpliva na milijone mladostnikov po svetu. Dejansko so največji oblikovalci okusov. A vsake toliko časa se zadeva vrne nazaj h koreninam, se pravi h klasičnemu kitarskemu rocku. Ravno v tem trenutku ta žanr po svetu na nek način vstaja od mrtvih. Bendi, ki jih komajda slišiš na slovenskih radijih, po Evropi polnijo dvorane. V Sloveniji nas glede tega čaka še kar nekaj dela, a Hamo in Prismojeni profesorji bluesa so dokazali, da se tudi s tovrstno glasbo da, samo vztrajati je treba. Vsekakor pa je to tek na dolge proge."
Tudi zato je število slovenskih skupin, ki jim je v tujini uspelo, mogoče prešteti na prste ene roke, pa še tu nekaj prstov ostane, dodajajo: "In tudi tuja založba najprej preveri iz kakega testa si. Življenje 'na cesti' je na nek način uresničitev sanj, ko pa pomisliš, da enoletnega sina mogoče pol leta ne boš videl, se ideja teh sanj malo zamaje."
