Majke bodo poleg Partibrejkersov igrale 22. februarja v ljubljanski Cvetličarni. Bare, ki ima za sabo vrsto življenjskih preizkušenj, od drog do smrti bližnjih, pravi, da koncert ni vprašljiv, saj je edina stvar, ki jo res obožuje, prav nastopanje.
Zoran Čalić (kitarist skupine in avtor glasbe, op. a.) pravi, da vas je najtežje dobiti nekaj dni pred koncertom, ker vedno nekam izginete.
Jaz da izginem?! (Zoranu) Ali na trenutke izginem? Dobro, ne vem. Meni se zdi, da ne, ampak če izginem, me oni najdejo.
Menda vas ni niti nikjer najti ...
Ma ne, to je bilo po tej turneji, ki jo bomo zdaj nadaljevali. Vmes smo imeli nekaj malega počitka in sem bil doma. Lahko bi me našli, če bi hoteli, ampak se jim ni dalo.
Potem nam ni treba skrbeti, da boste izginili na dan koncerta?
Ne, edina stvar, ki jo res obožujem, je nastopanje, tako da od nastopa ne bežim.
Pravite, da bi bili na odru lahko do smrti. Kaj vam daje oder?
Oder mi daje vse, česar mi ni dalo življenje. Kot otrok, pri 10, 12 letih, sem videl neke podobe, koncerte na televiziji in ustanovil bend ter ugotovil, da je to zame. Zame ni ničesar večjega. Le na odru se počutim odlično, le na odru se počutim kot človek.
Ko pravite, da vam oder daje to, česar vam ni dalo življenje, kaj točno vam potem daje?
Ljubezen, priznanje.
Vam tega življenje ni dalo?
Ne.
Vaše življenje se bere kot film. Vam je kdo kdaj predlagal, da bi ga posneli?
Ne. Ali se tega bojijo režiserji ali pa se bojijo scenaristi, ampak to bi bil hit.
Bi bila to drama, tragedija, komedija?
Vse. V mojem življenju se najdeta tako drama kot komedija. Tisti, ki je živel blizu mene, ve, kako je bilo to videti. Moje življenje je tragikomedija. Solze in smeh. Smešne stvari, pa tudi stvari, ki jih je malokdo preživel.
Bi bili tu, kjer ste, v dobrem in slabem, če ne bi bilo Vinkovcev, vašega rojstnega kraja?
Ne, Vinkovci s tem nimajo zveze. Vinkovci so bili luknja. Govorili so, kaj on glumi, kaj on glumi, to so Vinkovci, zato smo pobegnili od tam. Bili so ultranetolerantni, ultragrozni, moral sem se pretepati, prepirati in boriti za svoje mesto, tako da smo na koncu odšli. Ni moglo biti drugače, ko pa sem se moral, ko sem šel v kino, trikrat stepsti, da sem prišel do kina.
Isti so, vendar ko zdaj pridemo, rečejo, kje si, Bare. Ampak pazi – mulcem, ki začenjajo, pa spet težijo, kaj glumijo. Enako kot nam. Skratka, nič se niso spremenili.
Zoran: Ampak, Bare, ne boš verjel, pred tremi dnevi sem bil v Vinkovcih, ker sem moral k notarju. Parkiram avto in iščem mesto, kjer se plača parkirnina, pa vidim, da si nekdo že zapisuje avto. Rečem mu, zakaj mi piše kazen, saj me ni bilo samo tri minute, in ko vidi, da sem iz Majk, reče, da je okej. Res me je presenetil.
Bare: Ja, Zoran, to je zato, ker smo popularni; spomni se, kako je bilo. Tako so nas sovražili, da bi nas ubili.
Kako to, da potem v Vinkovcih živi vaš sin?
Živel je pri moji mami. Pri nekom je moral biti. Čez eno leto bo odšel v Zagreb na fakulteto. Ko jo bo končal, pa bo vodil hotel, ki ga ima na Krku. Za njegovo eksistenco je poskrbljeno.
Pravite, da ste s starši imeli odnose, kolikor ste jih morali imeti. Kako pa je bilo s sestro?
O sestri ne bi govoril, to je pošast.
No, je pa tista, ki vas je spoznala z glasbo Rolling Stonesov.
Je, ampak to lahko zanemarimo, ker bi jo tako ali tako spoznal. Ona je polna sovraštva. Na vse je jezna in na vse se dere. Grozna oseba, malo me spominja na očeta. Ampak moj oče je bil vsaj ... Imel je neke svoje fore. Ni mi pustil, da jem banane, ker jih nabirajo črnci, ampak ona bi pa grizla.
Je bil kdo iz vaše družine kdaj na koncertu Majk?
Nikoli. In mi je ljubše, da je tako. Kaj bodo oni poslušali o svojih napakah ...
Vaši, Zoran, pa so bili?
Zoran: Da, moji so bili. Res sem imel srečo, da so me starši od nekdaj podpirali. Vsi moji prijatelji so imeli s tem težave. Ko so videli, da me to zanima, je stari rekel, glej, da boš med najboljšimi petimi v državi, pa bo vedno delo zate, pa če boš tesar, mizar ali zdravnik. In to je živa resnica.
Kako so potem vaši starši gledali na Goranov odnos z njegovimi starši?
Zoran: Osebno se nismo poznali tako dobro, da bi starši vedeli, kakšna je situacija. Jaz imam popolnoma drugačno izkušnjo. Pri meni doma so vadile Majke, moj prvi bend, pri meni se je dalo vse pa tudi starši mi o Goranu niso rekli ničesar slabega, niti ko je proti njemu rojilo vse mesto.
Goran: Njegovi starši so bili edini, ki so me sprejeli, starši drugih me niso niti spustili v hišo.
Govorite o toliko sovraštva ... Kdo pa vas je ljubil?
Moja mama in oče, pravzaprav moja mama, ter moje dekle. Pa fantje iz benda. Drugi pa ne.
Dejali ste, da bi se aktivirali v politiki.
Če bi imel dobro ekipo. Ne morem vsega sam. Če bi našel dobre ministre, zakaj pa ne, da končno izvlečem državo iz bede, ker mislim, da sem tega sposoben. Zorana bi recimo dal za ministra za kulturo, Igorja (Bolteka, menedžerja skupine, op. a.) bi postavil za predsednika vlade.
Kaj bi bili pa vi?
Jaz bi bil samo predsednik.
Pred nekaj tedni je po Sloveniji krožil odlomek iz intervjuja, v katerem ste kar nekaj ostrih besed namenili Janezu Janši ...
Ko je še delal na Mladini, sem ga idealiziral, ker je bil frajer, danes pa ga je pojedla politika.
Kako ga vidite zdaj?
Ne vidim ga. On je zame brezoblična masa.
Kako pa gledate na Hrvaško in njeno trenutno stanje?
Na Hrvaškem je potrebna revolucija. Ne protesti, revolucija. Takšen rop, takšno brezvladje, tega v svojem življenju še nisem videl.
Jo boste začeli vi?
Rad bi, da mi nekdo da orožje in reče, naj bom kot Fidel Castro. In bom rekel "el viva compañeros" ...
