Ptice so zaprle poletje
in dež je ustavil ceste,
nad praznim vrčem ti prsti napnejo strune,
v tišini pretrgaš zaveso
in stopiš
pred drevo, ki si ga posadil
v nasmehu nekega dneva,
da odlomiš vejo
za na pot ...
Tako se glasijo zadnji verzi pesmi V nasmehu nekega dneva pesnika, pevca in kitarista Tomaža Pengova, prvega, za marsikoga pa tudi največjega slovenskega kantavtorja, ki je preminil včeraj v 65. letu.
Pengov je nastopal že konec 60. let, leta pa 1973 izdal album Odpotovanja, ki ga je, bojda tudi zaradi primerne akustike, posnel kar v kopalnici študentskega naselja v Ljubljani. Odpotovanja veljajo za prvo neodvisno posneto slovensko ploščo, ob boku plošče Cocktail Marka Breclja pa tudi za najboljšo slovensko kantavtorsko ploščo.
Odpotovanjem so pozneje sledili prav tako odlični albumi Pripovedi (1988), Rimska cesta (1992) in Biti tu (1996), deset let kasneje koncertni posnetki iz ljubljanskih Križank z naslovom Koncert, leta 2011 pa pri Založbi Sanje še zbirka pesmi in zvočna knjiga Drevo in zvezda, ki ju je Pengov pospremil tudi s koncertom v Kinu Šiška.
Pengov, slovenski Cohen
"Zelo me je prizadelo, ko sem slišal novico, saj sem ga res občudoval. Bil je oboževalec Lačnega Franza in v 80. letih smo se veliko srečevali," se glasbenega kolega spominja Zoran Predin, ki je Pengova spoznal, ko je še stanoval v mariborskem klubu v študentskem naselju.
"Kot mlad kantavtor sem bil celo njegova predskupina. Bil je res eden od najizvirnejših avtorjev na svetu, in če bi pel v angleščini, bi hodil v zelje Leonardu Cohenu," dodaja Predin, član skupine Katalena in kantavtor Boštjan Narat pa pravi: "Čeprav je vsaka tovrstna novica tragična in šokantna, smo jo pri Tomažu že nekaj let pričakovali. A ljudje, kot je bil on, za sabo pustijo toliko stvari, da nikoli zares ne odidejo. Nove generacije bodo vedno znova na novo odkrivale njegovo delo."
