Med prepoznavnejše vas je izstrelila Vesnina pesem v reklami za Mobitel. Vam je žal, da niste takrat posneli pop albuma?
Saj sem ga, a ni bil spromoviran. Takrat sem delala s skupino Nordunk, album je imel naslov Moj svet, vendar te pesmi ni na njem.
Zakaj?
Bo, ko bom delala naslednji pop album, čeprav mislim, da pop albumi niso več tako aktualni, saj se glasba dojema že zelo po posameznih komadih, medtem ko sta albuma, ki smo ju delali nazadnje – Slovanska duša in Slovensko srce – narejena zelo konceptualno s celim orkestrom in sta se oba tudi izjemno dobro prodajala.
V koliko izvodih?
Dvaindvajset tisoč skupaj in še vedno se dobro prodajata.
Ima Mobitel nos za dobre izvajalce in pesmi?
Nastopila sem na njihovi zabavi, nekdo me je našel. Ravno sem prišla s študija v Londonu, nastopala sem s svojim prvim bendom Nordunk iz Maribora in bilo jim je všeč. Pogovarjali smo se, da bi podprli našo prvo ploščo, in sicer v zameno za to, da nastopim v reklami.
V Londonu ste študirali muzikal in igro. Kakšno se vam kot strokovnjakinji zdi stanje v slovenskem muzikalu?
Muzikal je povezan z ogromnimi budgeti in dvoranami ter je izjemno komercialna zadeva. Za tak muzikal, kot ga imajo na Zahodu, je Slovenija premajhna. Moraš imeti računico, da lahko dan za dnem napolniš dvorano s 500 ali 800 ljudmi. Kako boš to naredil pri nas? Vse se začne in konča pri denarju, ogromno je reklame, imidža, izjemno drage so avtorske pravice in zato muzikalov pri nas ni tako veliko. Tisti, ki so, pa nastajajo v sklopu gledališč, v sklopu lastnih kapacitet. Zdi se mi, da je to, kar se dogaja pri nas, glede na stanje še zelo dobro.
Zakaj se vi niste odločili za muzikal?
Ko sem prišla iz Londona, sem režirala muzikal za Gimnazijo Kranj, imel je 50 ponovitev in je bil izjemno uspešen. Režirala sem tudi amatersko komedijo s stepom in takrat so me kar veliko vabili k sodelovanju. Tudi zdaj še vedno dobivam vabila, ampak nimam časa. Imam pa v mislih, da bi v prihodnje zbrala skupino za kakšno koncertno izvedbo česa. Veliko mojih londonskih sošolcev je sicer že nehalo z muzikalom in imajo druge službe, nekaterim pa je res uspelo. Sošolka je imela glavno vlogo v prvi postavitvi Mamma Mie v Londonu, sošolec Callum Blue igra v največjih Hoolywoodskih filmih. Z vsemi si dopisujemo in v bistvu poznam kar nekaj zanimivih ljudi.
Nato ste se odločili za operno petje v Moskvi. Kako to?
Takrat nisem hotela peti opere, ampak sem si želela postati res dobra pevka. To je tako kot pri plesu, če plešeš jazz balet, ti ne škodi nekaj let klasičnega plesa. Videla sem, da mi primanjkuje osnovne pevske tehnike in spoznala sem moža, ki je klasičen violinist in je želel naprej študirati violino. Zato sva se skupaj odločila za študij v Moskvi. Šele pozneje se je pokazalo, da imam tudi operni potencial, prej namreč tega nisem mislila. Brez mikrofona moj glas ni zelo daleč nesel, v Rusiji pa so iz njega naredili enega od najmočnejših v letniku, kar je samo dokaz, kaj se da narediti s tehniko.
Preizkusili ste se tudi kot televizijska voditeljica.
To je bilo v letih, ko sem se vrnila iz Londona. Imela sem ogromen spekter šolanja – od radijske in televizijske igre do odrskega mečevanja.
Odrskega mečevanja?
Boja na odru, to so te gusarske variante (smeh). Takrat me je zanimalo veliko stvari in želela sem poskusiti in videti, v čem sem najbolj doma. Po delu na televiziji, v režiji in nekaj igralskih vlogah sem videla, da je edina stvar, ki si jo srčno želim, izpiliti petje.
Koliko nastopate v tujini?
Ko smo predsedovali Evropski uniji, sem nastopala po evropskih prestolnicah od Madrida do Aten in Helsinkov. Tudi v Moskvi smo na odprtju slovanskega festivala pripravili koncert z orkestrom Pavla Kogana, ki je bil izjemno dobro sprejet in vsako lepo imam nekaj odmevnih nastopov v tujini. Tudi ta koncert, ki bo v Ljubljani, je del serije koncertov, s katerimi nameravamo pokriti Vzhodno in Srednjo Evropo, in sicer za začetek Beograd, Dunaj ter Moskvo, potem pa še kaj drugega.
Lahko poveste kaj več o koncertu v Ljubljani?
Projekt je bil narejen z globalno mislijo. Začelo se je s Slovansko dušo, ko sva bila v Moskvi. Veliko sem poslušala stil crossover – od opere do popa, Il Divo in Sarah Brightman. Z možem sva ugotovila, da ta žanr ne obstaja v slovanski glasbi, zato sva naredila CD, ki je bil posnet z Ruskim državnim simfoničnim orkestrom kinematografije.
Kako ste začeli sodelovati s tem orkestrom?
Prek poznanstev mojega moža. Njegova sošolka na Konservatoriju Čajkovski je igrala tam. Orkester je znan po tem, da snema veliko neklasične glasbe. Ugotovili smo, da je to točno tisto, kar bi radi. Projekt sva delala s pričakovanjem, da bo to moja vizitka za tujino, nisem pa pričakovala, da bo postal tak bum. CD se je skoraj brez reklame prodajal v zlati nakladi in očitno si ljudje tega želijo. Slovenska duša niso samo Avseniki in goveja juha (smeh).
Tokrat bo nastopila tudi skupina Eroika.
Z njimi smo sodelovali že večkrat. Glasba je in ni opera, je pop in ni pop, pesmi so povzete od vsepovsod – od klasike, ljudskih pesmi, filmskih do popularnih komadov. V današnjem svetu, ko gre vse bolj hitro, je žanr crossover zelo priljubljen, saj se ljudem v klasiko pogosto ne ljubi poglabljati ali pa nimajo časa za to, popularna glasba pa je vedno bolj instantna in marsikomu ni dovolj. Ljudje se zatekajo k hitom iz 80. in 90. let, ker so bili takrat še zelo srčni, na področju miksa imamo pa crossover za tiste, ki hočejo nekaj več, a je glasba vseeno tudi za vsak dan. Zvrst izvira iz predvsem filmov.
Kako se prodajajo vstopnice?
Dobro. Prvi koncert je praktično razprodan. Hvala, draga publika.
Nekateri menijo, da je koncert predrag in prezgodaj.
Načrtovan je z mislijo na širšo Slovenijo, da se lahko obiskovalci pripeljejo tudi iz Maribora in se ob spodobni uri vrnejo domov. In zdaj je zdaj na voljo še ponovitveni koncert, v ponedeljek ob 19.30. Vstopnice pa – cenejše za tak koncert ne morejo biti. Vsi koncerti z velikimi tujimi orkestri so dražji. Ne bom nastopila z bendom, pripeljali bomo več 90 vrhunskih glasbenikov iz Moskve, jih gostili in jim plačali honorar. Stroški so zelo visoki in številke na žalost ne lažejo …
