Pred desetimi leti je bila Havana mesto prašnih ulic, taksijev, ki so najboljše čase videli pred nekaj desetletji, prenapolnjenih avtobusov "kamel", Kubank v kolesarskih hlačkah, kubanskih zastav, prodajalcev cigar, praznih tržnic, simpatično zmešane, a razpadajoče arhitekture, majic s Che Guevaro, še čilega Fidela Castra, majhnega jazbečarja, priklenjenega na verigo, sladoleda v vlogi nadomestka za skoraj vse slaščice, zapuščenih trgov, skoraj praznih cerkva, dolgih vrst, hrepenenja, upanja, zrenja čez morje in razpravljanja o starih časih, o ameriški blokadi in "kaj bo, ko bo ..."
Deset let kasneje
Leta 2010 ni dosti drugače, čeprav je el comandanteja na oblasti zamenjal njegov brat. Na avtobuse je še vedno treba čakati v dolgi vrsti. Trgovine so prazne. Ameriški dolar bi moral biti preziran, a je v resnici že dolgo edini kralj. Ulice z malo izjemami ostajajo raztreščene. Omet z že davno sijočih palač odpada. Stari ameriški avtomobili še vozijo. Granma, "dnevnik kubanske komunistične partije", še vedno izhaja, le da ga zdaj na spletu lahko berete tudi v angleščini, francoščini, portugalščini, nemščini in italijanščini. Hrepenenje po spremembah je še večje in še bolj nestrpno. Fidel, Che in "la revolución" so junaki zidov. Le zadnjice domačink so malo manjše – obline tudi na Kubi niso več tako oboževane kot včasih. Havana te najmočneje zgrabi tudi dolgo po vrnitvi domov. V galeriji poglejte kubansko prestolnico, kot jo vidijo Reutersovi fotografi.
