Avtorica osmih knjig in priročnikov, namenjenih navdušenim kuharjem, tistim, ki jih kdaj presenetijo nenapovedani gostje, ter predvsem nosečnicam, mamicam in malčkom, je tudi avtorica vsestranskega bloga, predvsem pa kuharica, ki o kuhariji govori z nalezljivim navdušenjem.
50 odtenkov katere barve je najpogosteje na tvoji mizi?
Zelene. Pri nas je solata obvezni del kosila, jaz pa si zelenjavo privoščim tudi za zajtrk.
S katero hrano pa svoji družini izkažeš ljubezen?
S palačinkami, seveda. Odkar sem se jih pri dvanajstih letih naučila peči, so redno na naši mizi. Zdaj jih celo delam v najrazličnejših oblikah.
Te pri oblikovanju jedilnika usmerja to, kar je na vrtu, vreme, počutje ali potrebe?
Vse po malem. Obožujem svežo hrano, zato poleti z vrta vzamem vse, kar tam je. Ko je mrzlo, rada pečem kruh in sladice s cimetom, na deževen dan pa me vedno zamika vse čokoladno. Običajno kuham zelo veliko in zelo rada, pri kuhariji ne potrebujem premora. Zares najraje kuham, to je moja dušna hrana.
Kateri recepti so zate najdragocenejši?
Vsekakor mamini in babičini, celo prababičini. To so preverjeni recepti. Babica že 50 let dela krofe po istem receptu. So preverjeno najboljši. Tako recimo rada pripravim pehtranove štruklje, čeprav mama naredi boljše. Jedi po starih receptih me res prestavijo v otroštvo. Zato jih tudi za svoj arhiv pridno zapisujem na blog.
Kuhinja kot paša za dušo, torej. Jo tudi zato opremljaš s pikčastimi lončki, posodami in skledami? Nostalgija ali ljubezen do preprosto lepega?
Na svoji kuhinji si rada spočijem oči. Že od srednje šole obožujem mašnice in pike, blizu so mi italijanske kuhinje z vzorčki, zato sem tudi svojo kuhinjo opremila tako.
Česa pa ne maraš in ne znaš skuhati?
Še vedno ne maram kuhati vampov. Iz otroštva me namreč spremlja spomin na »pestre« prizore kolin in grozljiv smrad svežih vampov v loncu. So mi pa sprva precej nagajali macroni. Ampak vsako jed poskušam tako dolgo, da mi naposled uspe.
Ali kuhanje kakšne jedi prepustiš možu?
V bistvu se mi v kuhinji kar umakne. Ko sem prvič rodila, je prvi teden kuhal on, ampak sva ugotovila, da ne bo šlo; namesto 10 minut je kuhal eno uro. Ampak meni je vrtenje po kuhinji sprostitev, zato se oba strinjava s tem, da je mož bolj ali manj samo jedec. Bosta pa zato sina boljša kuharja. Že zdaj marsikaj skuhamo skupaj.
Brez katere začimbe v kuhinji in v življenju bi težko shajala?
V življenju gotovo brez moža, težko bi preživela neprespane noči in vse, kar sodi k materinstvu. V kuhinji pa imam poleg osnovnih začimb zelo rada sladko papriko in vaniljo. Dam jo v čaje, kavo, sladice, pripravljam si kar domačo vaniljino esenco in vaniljin sladkor.
V tvoji kuhinji torej zelo diši. Po čem zadiši najpogosteje?
Težko rečem, ker pri nas ves dan pečemo in kuhamo. Toplino doma že iz otroštva zelo čustveno povezujem z vonjavami iz kuhinje. Celo tako, da včasih, ko se napove obisk, na hitro nekaj spečem – za lepo dobrodošlico.
Kateri vonj pa imaš najraje v avtu?
Ne prisegam na umetne dišave in morda tudi zato moj avto bolj diši po otrocih, starih malicah in politem soku kot parfumu (smeh).
Imaš tudi avtomobil rada takega kot hrano – preprostega, nezahtevnega, koristnega?
Lepota ne škodi, ampak bolj pomembno se mi zdi, da ima prostoren prtljažnik, da je udoben, praktičen in varen. Bistveno pa se mi zdi, da ima cel kup predalčkov, v katere lahko spravim igračke, grizala, malenkosti za animiranje otrok med vožnjo in prigrizke.
