Jezik je nekaj živega

Lainšček je za zurnal24.si odgovoril na nekaj vprašanj o rabi maternega jezika:

• Ker danes praznujemo dan maternih jezikov, me zanima, koliko tujk v vsakdanjem pogovoru uporabljate vi ?
Uporabljam, tako in drugače, zavedno ali nezavedno. Sploh danes, ko se za marsikatero besedo niti ne zavedamo več, da je tujka. Sam ne sodim med nekakšne čistune, saj se tudi v moji literaturi tujke pojavljajo. Bolj, ko napisano prihaja od znotraj, bolj je čisto, v tem vidim to čistost jezika.

• Je danes uporaba anglicizmov oziroma balkanizmov, sploh med mladimi, pretirana? Ali naš jezik s tem nekako izumira?
Jezik zmeraj izhaja iz neke tradicije, je nekaj živega in se vedno spreminja. Z balkanizmi nisem imel nikoli problemov, poleg tega je moji literaturi bližje prekmurščina, ki je kot majhen jezik nekoč veljala za knjižni in je šele okoli 1900, ko se je začelo več pisati v slovenščini, postala narečje. Tudi to se spreminja in vendarle ohranja neki svoj tok, dosti slovenščine je tudi v prekmurščini. Jezik mladih, ki je nekako vsem trn v peti, doživljam kot normalen proces, ki ga je v dobi globalizacije težko preprečiti; vsaj s silo to ne gre. To vidim tudi pri 15-letnem sinu, ki podzavestno uporablja anglicizme in germanizme; tam, kjer je to smiselno. Pač, za lažje izražanje. Mu je pa kljub vsemu najbližje prekmurščina, ki jo tudi čuti kot neki materni jezik.

• Ali se s prevodom knjig v tuj jezik izgublja žlahtnost jezika?
Prevajanje in samo pisanje se mi zdita ravno tako umetnost, neka veščina. Nekatere moje knjige so odlično prevedene, spet druge slabo. Razlika je, recimo, že v moderni poeziji, kjer ima v primeru, če jo prevaja neki pesnik, to še smisel, če pa le navaden prevajalec, je od tega bore malo učinka. Neko prevajanje po tekočem traku res nima smisla, zato sem tudi bolj nezaupljiv do tega. Je neka možnost zaslužka, morda na tujem trgu, vendar sam vseeno ciljam bolj na domače bralce.

• Koliko pa naši bralci ohranjajo bogatost besedišča? Ali svoj materni jezik negujejo ali pa bi bilo treba uvesti nekakšna preverjanja znanja jezika v službah in morebitne izpopolnjevalne tečaje?
Tu sem enakega mnenja kot pri tujkah, ki jih želimo na vsak način izkoreniniti iz jezika mladostnikov. Z neko prisilo to ne gre, ker potem dobimo kvečjemu kontraefekt. Seveda je besedišče osiromašeno, sploh ko ne gre za vsakdanjo rabo, kot je to primer še v šoli. Vendar so razni tečaji definitivno zgrešena pot, z branjem danes človek najlažje ohranja stik z jezikom. Pisatelji so pač tisti, ki se morajo ukvarjati z jezikom in na svoj specifičen način tudi pomagajo ohranjati bogastvo jezika. Za neko higieno jezika je branje popolnoma dovolj.