Angležinja
Jancis Robinson MW (Master of wine), ki je bila častna gostja ob odprtju slovenske
podružnice ene najbolj renomiranih vinskih šol na svetu – Londonske WSET - Wine and Spirits
Education Trust, ki bo delovala pod okriljem Vinske šole Belvin Roberta Gorjaka (prvi in zaenkrat
edini Slovenec, ki se ponaša z diplomo omenjene šole) in je zato v začetku tedna obiskala Slovenijo
in Ljubljano, je ena najboljših, če že ne kar najboljša in najbolj vplivna izmed vseh svetovnih
vinskih piscev.
Ob tej proložnosti je imela tudi predavanje na temo »Kam sodijo slovenska vina v svetu vina«.
Če bi povzeli dobro uro in pol dolgo predavanje, bi lahko rekli, da ni povedala nič novega oziroma
nič, kar bi že sami ne vedeli! Ampak, pomembno je, da je to povedala ona, velika Jancis Robinson
MW, kar vsem »plusom« in »minusom« daje čisto svojo težo. Da njene besede res imajo težo, je
potrdilo tudi številno občinstvo, med kateri je bilo zelo veliko vinogradnikov in vinarjev, za
katere gre upati, da si bodo »k srcu« vzeli vsaj kak Jancisin komentar – še posebno tiste iz
kategorije »nasveti« in »minus«, saj so bili vsi povrsti na mestu.
Glavni minus oziroma bolj težava slovenskega vinogradništva in vinarstva je sama nacionalna
prepoznavnost naše države, ki jo pozna malo kdo, zato tudi v vinskem svetu veljamo za »outsiderja«,
čeprav so naša vina izjemnega (včasih sicer preveč krepkega) karaktera in zelo osebna, kar je
posledica specifičnega in nenavadnega profila slovenskega vinogradnika in vinarja (v povprečju za
moškega, ki ima 6-8 hektarov vinogradov, katere obeluje sam s svojo družino in tudi vino pridela
sam) ter fantastične, najbolj kompleksne in najbolj unikatne pridelave in predelave vin na svetu,
kateri v principu »dela vsa vina na podoben način«. Zato so naša bela, suha vina, ki se odlično
starajo in katera se še boljše družijo s hrano, naš glavni adut, ne glede na to, da svet vse bolj
»visi« na rdečo stran, kar pa nas glede na našo (majhno) količino vina, nebi smelo skrbeti preveč.
Poleg tega je pa tudi stil naših rdečih vin za tujce nemalokrat težko razumljiv, saj so vina dokaj
tanična, sveža in manjka jim sadnosti. Še en velik plus naših vin Jancis vidi v stopnji alkohola le
teh, katera se v povprečju giblje okoli 13% vol, medtem ko pa v svetu alkoholne stopnje vin zaradi
klimatskih sprememb že presegajo 15% vol.
Navdušena nad udomačenimi sortami
Jancis Robinson so izjemno navdušile tudi naše avtohtone oziroma udomačene sorte, s katerimi
je Slovenija naravnost blagoslovljena. Gre za veliko dediščino, s katero lahko prepričamo svet in
mu damo nekaj novega; v to kategorijo bi lahko sodila tudi naša sladka vina, ki pa jih, kot je
rekla Jancis, kar nekako nočemo deliti s svetom. V »opravičilo« nam je količina le teh. Malo manj
oziroma bolj ne kot ja, pa je bila navdušena nad (fantazijskimi) imeni vin, ki so nemalokrat težko
izgovorljiva oziroma tujcu ne povedo praktično nič, ter nad vinskimi etiketami, ki so velikokrat
slabo oblikovane in neizrazne oziroma neprimerne za izvoz. Namesto zaključka pa nam je postregla s
par nasveti, ki bi lahko pripomogli k boljši prepoznavnosti slovenskih vin v svetu: slovenska vina,
ki so presenetljivo čista in z malo napak, je potrebno svetu ponuditi ekskluzivno in butično
najprej skozi z našim terroirjem podpisane poznane, svetovne sorte, nato pa skozi sommelierje,
katere je nujno pripeljati v Slovenijo in jih dobro »nahraniti« tako z vinom kot tudi hrano,
nikakor pa ne skozi velike oglaševalske kampanje za katere verjetno Slovebnija nima ne denarja in
še manj količine.
Jancinih šest
Bez dvoma je vse prisotne presenetilo Jancisino natančno poznavanje slovenskih vin, med
katerimi je posebej izpostavila izjemne malvazije, tipične sive pinote, zanimive rebule, odlične
renske rizlinge, dobre tramince, chardonnayje in bele pinote, ki so zanjo čisto odkritje, medtem ko
pa je pogrešala več sortnih šiponov in rosejev, ki so v svetu v velikem trendu. V dneh, ki jih je
preživela v Sloveniji je pokusila preko 200 različnih vzorcev vin, izmed katerih jih je za
predavanje izbrala šest – zakaj točno te, pa ni želela povedati. Tisti, ki smo jih pokusili, smo
smo si bili enotni, da gre za ene izmed najboljših vzorcev v posamezni »kategoriji«.
- Grad železni dveri, 2006, Dveri-Pax, Štajerska Slovenija
- Sivi pinot, 2006, Marjan Simčič, Goriška brda
- Sauvignon, 2006, Valdhuber, Štajerska Slovenija
- Burja, 2005, Sutor, Vipavska dolina
- Refošk »Certeze«, 2004, Santomas, Slovenska Istra
- Duet Lex, 2003, Edi Simčič, Goriška brda
