"Med manekenstvom in prostitucijo je tanka meja"

Kdo je Tjaša Stanič?
Najprej sem bila plesalka. Soplesalka mi je nekoč dejala, da pozna lastnika manekenske agencije in da bi lahko postala manekenka. Tako sem začela; imela sem 13 let. Najprej so bile lokalne modne revije, potem pa se je začelo dogajati. Ugotovila sem, da si to želim, in z agentom sva počasi začela načrtovati, kako in kaj. Potem je prišla srednja šola – vmes sem šla za par mesecev v Milano –, po srednji šoli pa sem odšla v Pariz.

Takrat ste se torej odpravili v tujino?
Spakirala sem kovčke, poklicala prijatelja, ki je živel v Parizu, in se podala na pot. Tam sem si našla agencijo, naslednja stvar pa je bil kasting za Johna Galliana, ki me je sprejel v svojo ekipo.

Je bil to vaš prvi kasting?
Ne, ni bil čisto prvi. V Pariz sem prišla oktobra, Galliano pa me je najel še isto zimo. Stara sem bila 19 let.

Kako je bilo delati za tako velikega oblikovalca?
Uf, to ti odpre vsa vrata. Prvič imaš seveda tremo, a kmalu ugotoviš, da so vsi zelo sproščeni in da se moraš res potruditi, saj so te kreacije prave umetnine. Če te on izbere, si resnično počaščen.

Ste ga spoznali tudi osebno?
Sem. Je zelo prijeten človek, vsaj takšen je deloval meni in drugim dekletom. Je zelo preprost in sproščen.

Kaj pa pravite na dogodek v baru, ko je ozmerjal nek par?
To ni bilo prav, a ga ne poznam tako dobro, da bi lahko to komentirala.

S katerimi modni oblikovalci ste še delali?
Ko enkrat delaš za Galliana, je to res dobra referenca. Iz Pariza sem šla v Milano in tja sem že prišla kot neka zvezda (smeh). Vsi so vedeli, da sem ta, ki je delala za Galliana. Vzeli so me Armani, Hermes, Gianfranco Ferré, Fátima Lopes, Valentino …

Kaj pri vas na kastingu igra ključno vlogo? Je to višina?
Ja, seveda. Toda ker je tam toliko lepih, visokih in vitkih deklet, moraš imeti neko dodano vrednost. Jaz sem visoka 185 centimetrov, kar je za marsikoga preveč. Zato sem izgubila ogromno poslov, sploh pa za prêt-à-porter, ki ni delan po meri.

V katerih modnih prestolnicah ste živeli in delali?
Živela sem v Milanu, New Yorku in Barceloni, bila sem tudi v Koreji in Tokiu, a moje mesto je bil Pariz, kjer sem delala največ. Tam iščejo dekleta, ki so primerna za visoko modo. To mi je ustrezalo, saj nisem komercialen tip, čeprav sem največ denarja zaslužila prav s komercialo (smeh). Azija je trg, kjer se da veliko zaslužiti. Imaš tri posle na dan, toda zaslužiš res dobro. Sploh Evropejke.

Boštjan Tacol

Ste vmes delali tudi v Sloveniji?
Ja, sem. Rada sem se vračala na modne revije Saša Radoviča. Do domačega trga sem sicer imela distanco, saj vame na začetku ni verjel skoraj nihče razen mojega agenta. Res je bilo potrebno strokovno oko, ki je v meni videlo potencial. Jaz sem verjela vase.

Imate še vedno delo v tujini?
Zdaj je drugače, zdaj sem stara 32 let. To sicer niti ni toliko, a če nisi nenehno tam in ne hodiš ves čas na kastinge, te pozabijo. Občasno me pokliče kakšna stranka, ki si je zaželela prav mene; to delam zdaj. Veliko poslov tudi zavrnem, saj pod ceno ne delam. Tega ne potrebujem.

Kakšna pa so plačila? Katero je bilo največje in katero najmanjše?
Ne bi govorila o številkah, lahko pa povem, da sem bila najbolje plačana za kampanjo Nokie. Najmanjše plačilo je bilo to, ko mi je oblikovalec plačal v oblačilih (smeh).

Kaj recimo si lahko kupite s plačilom od kampanj?
Če bi povedala, kaj si lahko kupim, bi takoj vedeli, koliko sem zaslužila (smeh). Ta denar sem vložila, da se je oplemenitil in sem si lahko z njim kupila še več kot na začetku. Sem pa tudi veliko zapravila. Še preveč!

Kaj ste se naučili v tujini?
Tako pravim: če ima dekle potencial postati model, naj gre v tujino. To je najboljša šola, ki se ti lahko zgodi. Naučiš se biti sam, ne potrebuješ nikogar. Saj je težko, toda naučiš se zanašati nase in izgubljati. Na dan imaš deset kastingov in ni nujno, da sploh dobiš katerega. To se lahko vleče mesece in mesece. Če se naučiš porazov, ti to koristi do konca življenja. Veš, kako vztrajati. So dnevi, ko jokaš in hočeš domov, vendar vztrajaš. Spoznaš nove kulture, ljudi navade, mesta … V mestih, ki sem jih naštela, nisem turistka, tam sem doma.

Kaj je bilo najtežje?
Obdobja, ko si en dan top in super služiš, drug dan pa nimaš za kruh. Predvsem zame, ki nisem znala ravnati z denarjem. Saj si lahko predstavljate: mlado dekle v Parizu. Kar naenkrat zaslužiš veliko denarja in si misliš: uau (smeh). Vse trgovine z oblekami so bile moje (smeh). Ampak potem to prerasteš in se zaveš, da bi lahko z denarjem ravnal pametneje. Potem pa pride hudo obdobje, ko ni dela. Teden mode mine in nastopi zatišje. Najprej je super, ker se spočiješ, potem pa bi rad spet delal. Najhujša so obdobja, ko več mesecev ne dobiš dela.

Ste med dekleti kdaj občutili tekmovalnost?
Jaz nikoli nisem hotela živeti v models apartmentu. Vedno sem najela svoje stanovanje, saj sem zaslužila dovolj, da sem si plačevala najemnino. Če ti katera ne ustreza, se z njo pač ne ukvarjaš. Sama nisem imela nobenih težav.

Ste kdaj delali s svetovno znanimi manekenkami?
Ja, pri Gallianu in Hermesu so bile na primer Gisele, Natalia Vodianova in Erin O'Connor, ampak se v to niti nisem tako poglabljala – bolj sem se ukvarjala s sabo in se osredotočala na delo. Konec koncev je bila tam tudi Tjaša Stanič (smeh). No, če smo iskreni, mi ni uspelo tako, kot sem si želela. Saj so bila obdobja, ko sem delala res veliko, toda ni se mi uspelo prebiti v ta razred.

Ste hoteli osvojiti sam vrh?
Ja, hotela sem postati top model. Smešno se mi zdi, ko včasih tu preberem, da sem top model … Bila sem pač eden od modelov, ki so delali lepe posle za dobre kreatorje, nikoli pa nisem postala top. Če bi bila top, ne bi bila več tukaj (smeh).

Boštjan Tacol

Kako se je pravzaprav zgodilo?
Vsega je bila kriva obleka. Že na pomerjanju sem rekla: 'John, jaz v tej obleki ne bom mogla hoditi, ker je predolga.' Rekel mi je, da jo bodo skrajšali, a na koncu so to pozabili storiti ali pa tega sploh niso hoteli. Preden sem šla na brv, sem jo prijela v roko, a mi je Galliano rekel, naj jo spustim. Seveda mu nisem mogla ugovarjati. Bila sem že na koncu modne brvi, ko sem si rekla: 'Ej, nisem padla.' In v tistem trenutku bum! točno na koleno. Še zdaj imam brazgotino.

Kako ste se takrat počutili?
Mislim, da se še nikoli v življenju nisem pobrala tako hitro (smeh). In v prvi vrsti sta sedela tudi Madonna in Lenny Kravitz. Ljudje so mi kljub padcu ploskali, saj je to del šova. Pobrala sem se, si nadela nasmeh in hitro odkorakala ven. V zaodrju mi je šlo pa na jok! Galliano me je objel in mi rekel: 'To je super, to je šov, ena je pač morala pasti.' To tudi ni vplivalo na moje nadaljnje delo in z njim sem še velikokrat delala.

Ste sicer pozorni na to, kdo sedi v prvi vrsti?
Ne, niti približno. Za Kravitza vem, ker se je veliko potikal po zaodrju. Nekoč je tja prišla tudi Tina Turner. Vem, da sem bila zelo presenečena, kako majhna je.

Ste kateri kos na modni reviji še posebno radi nosili?
To so vsekakor kreacije visoke mode, saj imaš na sebi umetnino.

Ste kdaj dobili v dar kakšen modni kos?
Zelo redko, od visoke mode pa sploh ne. Le kakšne malenkosti. Armani nam je recimo podaril svoje šminke, pri Fátimi Lopes smo dobile spodnje perilo, tudi Louis Vuitton nam je dal nekaj malega. Kakšni mladi in alternativni kreatorji pa plačajo recimo polovico v denarju in polovico s svojimi kosi.

Obstaja kaj, česar na modni reviji ne bi nosili oziroma ste to nosili z odporom?
No, zagotovo mi ni bilo vedno vse všeč, ampak tega ne komentiraš; kar ti dajo, pač nosiš. Lahko pa manekenka odkloni prozorne kose in krzno ter snemanja za alkohol, cigarete … Nekatere odklanjajo tudi obleke, ki naj bi jih sešili otroci.

Ste vi kaj od naštetega odklonili?
Ne. O teh stvareh nimam nekih gorečih prepričanj. Saj ne vem, ali je določeno stvar res sešil otrok ali ne. Krzna osebno ne nosim, za potrebe posla pa – glede tega sem zelo profesionalna.

Kaj pa golo fotografiranje?
Saj se zmeniš za ceno. Sama nisem imela nič proti temu. Čeprav sem morala biti na takih snemanjih gola, se na fotografiji ni videlo nič. Cena je potem pač toliko višja.

V čem vidite razliko med slovenskim in tujim modnim trgom?
Mi imamo zelo kakovostne oblikovalce, a ti imajo to nesrečo ali pa srečo, da so na zelo majhnem trgu. Večji problem je, da naš oblikovalec morebitnega večjega naročila ne bi mogel izpeljati, saj nima dovolj denarja, resursov. To je res težko. Pomembno je, da imaš denar. Na pariškem tednu mode se lahko predstavi vsak, ki plača, ki si to lahko privošči.

Kako pa vidite oblačilni slog Slovenk?
Čedalje boljši je. Razlika med danes in pred desetimi leti je vidna. Imamo tudi več dobrih trgovin, in to se na ulicah takoj pozna.

Kaj je največji spodrsljaj Slovenk, česa bi se še lahko naučile?
Moti me, da ostanejo v nekem časovnem obdobju. Pri tem mislim na javne osebe, predvsem na kakšne političarke ali gospodarstvenice. Na ulici pa je morda preveč stila na prvo žogo. Samo da je seksi, divje … Oblečejo tisto, kar vidijo na svojih idolih. Zakaj, če si lahko malce drugačen? Največji spodrsljaj je, če oblečeš kaj, v čemer se ne počutiš dobro, samo zato, ker so takšne modne smernice ali ker ti je kdo tako rekel.

Lahko našim bralkam razkrijete kakšne svoje modne trike?
Vsaka ženska, ki da kaj nase, mora vedeti, kateri odtenek šminke ji najbolj pristaja. To je proces, to spoznaš skozi življenje. Pri ličenju moraš točno vedeti, kaj ti ustreza. Sama sem sicer zagovornica naravne kozmetike. Pristop k modi in ličenju naj bo ležeren, zabaven, ne nekaj resnega. Predvsem pa se pri nakupovanju ne zaletavajte. Kozmetiko in obleke prilagajajte sebi, ne sebe njim. In ne bodite zagrenjene, če si kakšne stvari ne morete kupiti. Modne revije niso zato, da si zafrustriran, ker si tega ne moreš privoščiti, ampak zato, da dobiš navdih.

Boštjan Tacol

Brez katerega kosa pa ne morete?
Ne morem brez navadnih bombažnih majic, pletenin in male črne obleke. Zelo rada imam tudi pete, vendar jih zaradi višine ne nosim. Tudi ne kupujem jih; raje vlagam v dobre balerinke in oksfordke. V petah se ne počutim dobro, saj imam v družbi ves čas občutek, da štrlim ven. Tukaj ne gre za to, da ne bi imela dovolj samozavesti; preprosto moti me, da se moram ves čas sklanjati. Poleg tega iz izkušenj vem, da je moškim nelagodno stati ob tako visoki ženski. To ni moj problem, ampak rada imam, da se okrog mene vsi počutijo dobro.

Česa ne bi nikoli oblekli?
To ni dobro vprašanje za manekenko, saj sem na sebi imela že vse (smeh). Osebno morda ne bi nikoli oblekla krila pod koleni, ki bi me optično še podaljšalo. Tudi zato ne nosim kril do tal, ki so mi sicer zelo všeč.

Imate v garderobi kakšen res drag kos?
Imam, precej drago pleteno jopo, saj sem res nora na pletenine. Veliko je morda vredna še kakšna torbica. Ampak te stvari mi ne pomenijo toliko. Rada kupujem tudi v Zari in H&M, vendar dobro izbiram kose. Izbiram kroje, ki so na meni videti dobro; to je sicer problem, saj je na meni vse videti dobro (smeh). Normalno, saj sem model. In potem bi imela vse (smeh).

Nekje sem prebrala, da je razlika med vašim poziranjem in poziranjem drugih deklet tolikšna kot med avtomobili …
To so izkušnje in ljubezen do tega. Lahko rečem, da imam to v krvi. Dejansko vem, kako obleko narediti boljšo, in najboljša sem v res ekstremnih snemanjih. Najtežje mi je delati komercialo. Raje imam akcijo, gibanje in snemanja, ki so zahtevna. Ker sem plesalka, vem, kaj moram potegniti iz telesa.

Kaj je najpogostejša napaka, ki jo delajo manekenke?
Da se postavijo pred kamero in čakajo, da jih fotograf usmerja. Poziranje je umetnost, to moraš res znati.

Se vam resničnostni šovi, kakršen je Ameriški top model, zdijo pristni?
Tam se vidi, da je snemanje res naporno. Tega sicer ne gledam, vendar sem opazila, kako jih učijo. Res je dobro prikazano, da je to napor, da je to delo. Preostalo je pa šov, narejen za gledalce. V resničnem življenju te nihče ne uči pozirati.

Kakšne so pasti v modni industriji?
Velika past je to, da lahko naenkrat zaslužiš veliko denarja in potem nisi več čisto priseben. V tem svetu je tudi veliko ljudi, ki nimajo občutka za realnost; nekateri so zelo izkoriščevalski in lovijo nedolžna mlada dekleta. Paziti moraš, da se ne zapleteš z drogami. V manekenstvu je te lahko dobiti. Tako je tudi na vsaki srednji šoli, le da manekenkam za droge ponavadi ni treba plačevati; dostop je lažji.

Ste sami bili kdaj v takšnem položaju?
Ja, to te obkroža ves čas. Ali se boš odločil za takšno pot, pa je odvisno od tebe, v to te nihče ne sili. Moraš paziti in poslušati agenta, nikoli ne smeš iti z neznancem in se fotografirati. Agencija mora vedno preveriti, kdo so ljudje, ki ti ponujajo takšne in drugačne posle. Če jih ne more preveriti, to že ni v redu.

Se to dejansko dogaja?
Ja, veliko ljudi se izdaja za fotografe in te odpelje domov. Tam se lahko zgodi marsikaj. Ampak to je možno tudi na ljubljanskih ulicah. Nekdo s fotoaparatom v rokah ti reče, da si zelo lepa, a treba je biti dovolj pameten, da mu ne nasedeš. Nekatera dekleta temu pač verjamejo. In to je lahko past. Nekatere se ne zavedajo, da vsaka ne more biti manekenka. Ljudje prav prežijo na takšne, ki so jih agencije zavrnile, in jim nato natvezijo, da verjamejo vanje.

Boštjan Tacol

Ste sami videli, da se to dogaja?
Ja, tega je veliko, toda tudi v to te nihče ne sili. Vedno lahko izbiraš, vedno. Dekletom bi to odsvetovala samo zato, ker je nevarno, in ne zato, ker naj bi to bilo moralno sporno.

Kaj pa motnje hranjenja?
Tistim, ki niso naravno vitke, bi ukvarjanje s tem poklicem odsvetovala, saj je prenaporno. Biti moraš fit in se zdravo prehranjevati, s kalorično in kakovostno hrano. Če se ti pozna vsaka čokolada, je to prenaporno. Prav zato se pojavljata anoreksija in bulimija. Anoreksično dekle ne more delati v tem poslu, ker preprosto ne zdrži tempa. Ljudem, ki mislijo, da so vse manekenke shirane, pa bi rada povedala, da so takšne po naravi.

Kaj menite o modi za močnejše?
Tudi to mora biti. Ampak zakaj kreatorji težijo k temu, da je manekenka vitka? Ker obleka najlepše stoji, ko v njej ni nobenih oblin, ko lepo pade. Oblikovalec nekaj skreira, obesi na obešalnik in si reče: super! Ko pa da obleko na manekenko z oblinami, že izgubi prvotno obliko. Obline so moteče, saj spremenijo obliko in kroj. Prav zato imajo oblikovalci radi manekenke, ki spominjajo na obešalnike. Da je čim manj odstopanja od tega, kar so si oni zamislili. Dober kreator bo sicer znal narediti obleko, ki zaživi ne glede na obline.

Bi hčerki, če bi jo imeli, dovolili v manekenske vode?
Seveda. Nikoli je sicer ne bi v nič silila in skozi njo poskušala izživeti svojih manekenskih sanj, a če bi ji uspelo več, kot je meni, bi bilo super. Vsekakor bi ji stala ob strani.

Kaj počnete zdaj, ko so manekenski časi za vami?
Ukvarjam se z organizacijo dogodkov, nekaj pa je ostalo tudi od lepih časov (smeh). Občasno še delam kot manekenka, iščem pa tudi mlade talente in organiziram kakšne tečaje. Če bi lahko bila vse življenje manekenka, bi bilo super. Prideš, oddelaš in greš. Tvoj menedžer se dogovarja o 'grdih' stvareh, ti pa greš domov in dobiš denar. Sama še vedno nisem čisto sprejela realnega življenja, kot ga živi večina ljudi.