Moja pot se je začela na rahlo nenavaden, vendar očitno uspešen način. Decembra lani sem se nalezla trebušne gripe. Po nekaj mučnih dneh, ko vase nisem spravila ničesar razen malo čaja in prepečenca, sem se počutila odlično. Čutila sem se prečiščeno in zdravo. Zaradi tega občutka sem se odločila, da preneham jesti kruh. Tako sem v naslednjih treh mesecih brez večjega truda izgubila osem kilogramov. Vzljubila sem riževe rezine in jih imam danes raje kot kruh.
Naslednji korak se je zgodil, ko je prijateljica modro omenila, da se ne spomni, kdaj ji je nazadnje zakrulilo v trebuščku. To je bil zame opozorilni klic in porcije obrokov so šle na polovico. Trudila sem se, da bi vzljubila ta občutek kruljenja, in se zavedala, da bo to prineslo rezultate. Obroke sem seveda prilagajala dnevnim aktivnostim. Tako sem, če sem ves dan lenarila, temu primerno zaužila toliko manj, saj moje telo ni imelo potrebe po večjih količinah energije.
Hrani se, razen kruha, nisem na veliko odrekala, saj se poznam in vem, da pri meni to ne bi obrodilo sadov. Tako skoraj vsak dan pojem nekaj sladkega, in to brez slabe vesti, vsaj večinoma. V prvi polovici leta sem bila telesno aktivna vsaj trikrat na teden, drugo polovico leta pa zaradi zdravstvenih težav žal ne. Vendar sem kljub temu pridno nižala težo.
Pot ni bila lahka, težka pa tudi ne. Zdi se mi, da mora vsak človek najti sebi primerno obliko diete. Tudi pri meni ni šlo v prvo. Imela sem večletne boje z odvečnimi kilogrami. A vsa ta leta so pozabljena in zdaj neizmerno uživam v svoji na novo pridobljeni postavi.
