Poznamo vas kot igralko, zdaj še kot voditeljico ... Se ukvarjate še s čim, česar ne vidimo?
Mogoče slišite (smeh). Tudi pojem, ampak večinoma v gledališčih. Trenutno nekaj snemam v studiu, a več za zdaj ne želim razkriti. Naj pa povem, da nikoli ne bom pevka v pop vodah, to zagotovo ne. Rekla sem si, da bom enkrat posnela svojo ploščo, ampak samo zase. Sem tudi redna predavateljica na šoli za javno nastopanje in retoriko Povej na glas. No, tu me lahko pa vidite in slišite (smeh).
Igrate in pojete ... Ste kdaj razmišljali o monokomediji?
Ja, ampak potrebujem dobro idejo. Vem, da bom enkrat naredila monodramo, ki bo skoraj zagotovo vključevala petje, predvsem zato, ker se mi zdi, da sem, ko pojem, še bolj iskrenoizpovedna. Čakam na dobro idejo in na malo več energije, saj me je Kostarika (v tej srednjeameriški državi so snemali resničnostni šov Paradise Hotel, op. a.) precej utrudila.
Ali vas Kostarika res lahko utrudi (smeh)?
Ja, lahko (smeh), saj od nje nisem imela kaj dosti. Ves čas sem delala, domov sem prišla čisto zelena in shujšana. Še sedemletna nečakinja mi je rekla, da se moram naspati (smeh). Zdaj moram spet pridobiti nekaj energije in barve.
Bi se sami prijavili na tak šov, kot je Paradise Hotel?
Ni šans. Na noben šov se ne bi prijavila, saj nisem iz tega testa, nimam toliko poguma in moj mir mi preveč pomeni.
Čas sem imela, potovala sem na eksotično Kostariko – res nemamljivo, a ne (smeh)? In koncept se mi je zdel zanimiv: kaj vse človek počne, ko ga igra odnosov potegne vase, kako si pridobiva zaupanje, kako taktizira, kako manipulira, kako prenaša paranojo, ki je zavladala v hotelu, ko so se udeleženci zares zavedli, da nihče ni varen in da se igra lahko za vsakega izmed njih že naslednji trenutek konča ... Kako hitro lahko pozabi, da ga ves čas snemajo kamere. Ko se bo igra razplamtela, boste videli, kako Paradise Hotel vsem nam nastavlja ogledalo. Sicer pa je bilo celotno snemanje res izjemna izkušnja.
Kako ste se potem napolnili z energijo in kakšen je vaš prosti čas?
Zelo rada sem doma, saj obožujem svoj domek. Rada meditiram, kuham, hodim na izlete, tečem, se igram z zajčkom, s fantom uživava v gledanju filmov ... In zelo rada berem.
Je zajček vaš hišni ljubljenček?
Ja, s fantom imava pritlikavega kunca Zeca (smeh). Super je, pravi scrkljanec, pa tudi lump. Živiva v stanovanju, a je ves čas izpuščen, samo ponoči ga dava v kletko. Najlepše je, ko gledava film in skoči na kavč ter prosi, da ga božam (smeh).
Kako pa opravlja malo in veliko potrebo?
Ima svoje stranišče, kot maček. Sicer malo dlje traja, da ga naučiš, vendar se da.
Zagotovo mi ni bilo prijetno. Čeprav je zelo podoben občutek, kadar moraš odigrati čustveno zelo zahteven prizor, recimo ekstremne jeze ali ekstremne žalosti. Podoben cmok in napetost čutim, kadar moram na primer jokati. Oboje je tvoja intima. Jokam, ker joka lik, ki ga igram, ne zato, ker bi bila tisti trenutek žalostna jaz, a "gumbek, na katerega pritisnem", da pridejo solze, je Majin.
Najbrž bi si, če bi igrali v Hollywoodu, omislili dvojnico za telo (smeh)?
Verjetno (smeh). Ja, ja, kar bi (smeh). Definitivno bi!
Menda želite posneti dva dobra filma na leto. Kako vam gre?
Uf, če bi ju lahko! Pri nas se tako in tako malo snema, da so to pobožne želje. Vmes se je zgodilo, da sem čisto izgubila strast do igre, ker nisem ne dobila ne videla dobrih vlog okrog sebe in me v slovenskem gledališču in filmu ni nič navdušilo. Imela sem občutek, da sem v vrtincu, iz katerega ne morem ven, in ravno takrat sem brala intervju z Alom Pacinom, ki je rekel, da se zares dobra vloga pojavi na pet let.
Če pa Al Pacino tako reče ...
Točno tako sem si rekla.
Kateri slovenski film vas je v zadnjem času navdušil?
Priznam, da si že dolgo nisem ogledala kakšnega, si pa želim videti Šanghaj. V zadnjem času me je prevzel iranski film Ločitev – kaj takšnega bi takoj delala. Zastonj!
Dober material, prepričljiva zgodba. Za dober film ne potrebuješ veliko. Le zanimiv scenarij, kar je sicer zelo veliko, če imaš slabega v žepu; dobrega režiserja, ki bo dobre igralce dobro zrežiral. Ne potrebuješ kakšnih posebnih učinkov in ne vem koliko denarja, da narediš dober film. Če imaš dobro zgodbo, je vse zelo preprosto. Takih zgodb pa ne vidim veliko; žal je več slabših.
Kaj pa tujina, ste kdaj razmišljali o karieri izven naših meja?
Ne, to se mi ne da. Če se ponudi kakšna dobra vloga iz tujine, jo bom z veseljem sprejela, se razume. Zdi se mi, da bi imela v tujini še manj možnosti za dober material, verjetno bi igrala bivše južnjakinje, žene ali dekleta likov, ki so pomembnejši za film ... To pa me v resnici ne zanima več. Bolj me pritegne dober material kot to, kje ga igram.
Kaj vas je prepričalo k temu poklicu?
Akademija. Sprva namreč sploh nisem hotela biti igralka; želela sem študirati filmsko režijo v Pragi, vendar nisem imela denarja za to. Potem sem sklenila, da bom študirala nekaj, kar me vsaj približno zanima, vmes delala in zaslužila denar, nato pa šla študirat režijo. Tako sem se odločila za igralstvo, šla na sprejemne izpite malo na blef – v smislu, kar bo, bo, a že v drugem krogu sprejemnih sem si tega krvavo želela. Ko sem bila sprejeta, sem bila res zelo vesela. In potem ko sem začela odkrivati, kaj igra zares je, me je začela popolnoma prevzemati.
Kakšni so sprejemni izpiti na AGRFT? Vsi pravijo, da so zelo težki in da jih brez poznanstev težko opraviš.
Ne, to ni res. V mojem razredu ni bilo nikogar, ki bi ga sprejeli zaradi zvez. Sprejemni so težki, vendar se mi zdi, da smo si pri tem veliko krivi sami, ker smo preveč živčni in podležemo fami teh strašnih sprejmnih izpitov. Ti niso nič v primerjavi z življenjem profesionalnega igralca po akademiji. Je pa res, da si kandidate privoščijo, morda se celo izživljajo nad njimi, kot marsikdo posumi. Po eni strani jih razumem, saj raziskujejo njihove meje. Če nekomu rečejo: "F***j stol!", v njegovem odzivu takoj vidijo, kakšne so njegove meje in kako se znajde.
Vse naokrog; vse, kar ni ustvarjanje vloge. "Prostituiranje" – opozarjanje ljudi nase, kvazistrokovne igralske debate, ki so preveč podobne opravljanju ... Igralci smo res egotripi in sama med soigralci nimam niti enega iskrenega prijatelja. Z vsemi se super razumem, vendar z nobenim nimam čisto iskrenih, globokih odnosov, čeprav smo vsi navidez zelo dobri prijatelji. To me recimo precej boli. Tukaj sta tudi tekmovalnost in nepoštenost. Boli me tudi komponenta sreče v mojem poklicu – da si ob pravem trenutku na pravem mestu, da si takšne pa takšne starosti, da imaš takšne barve lase, da si všeč točno temu človeku, da poznaš prave ljudi ... Včasih mi prav zaradi tega vse "pade dol". Ker vem, da se lahko še tako trudim, delam na tem, da sem vedno boljša in boljša, vendar kljub temu kakovost kdaj sploh nima pravega pomena, ker je toliko odvisno tudi od sreče, od vsega prej naštetega oziroma usode, če hočete. To je nekaj, kar mi je najtežje in pri tem poklicu pravzaprav najbolj moreče, ker bi seveda rada uživala sadove svojega dela in truda.
Kakšna pa je bila vaša prva služba?
V Mercatorju za blagajno (smeh). Bilo je v redu in ljudje so me imeli zelo radi. Menda sem bila zelo prijazna in nasmejana. Sem pa v Mercatorju spoznala, da so ljudje pekel in nebesa okrog tebe; nekdo te lahko nadere brez razloga, kdo drug pa ti v trenutku polepša dan.
Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?
Veterinarka. Nekaj časa sem si želela biti tudi pilotka, saj je bil moj oče ljubiteljski pilot.
Kakšno je bilo vaše otroštvo, kako se ga spominjate?
Bila sem zelo živahen otrok. Ko sem bila še čisto majhna, sta name pazila brat in sestra, mama pa je kuhala. Čez čas sta me imela dovolj in sta ji rekla, da bosta onadva kuhala, ona pa naj me pazi. Ko me je za trenutek pustila samo, me že ni bilo več. Iskali so me več ur, jaz pa sem se domov vrnila sama, s sladoledom, za roko pa sem držala nekega fantka (smeh).
Naslednje leto vas čakajo 30., ste že prečrtali vse na seznamu zaobljub?
Ne, nimam seznama (smeh). Nikoli si nisem delala kakšnih seznamov, saj mislim, da za vsako stvar pride čas.
Tudi za otroke?
Bi jih imela, ampak s fantom še nisva tam (smeh). Imela bi tri, Jure pa dva, zato se zdaj pogajava. Zagotovo ne bi imela samo enega. Moja sestra ima štiri in je super, brat pa ima dva; tako je naša hiša polna (smeh). Z nečaki zelo uživam.
Kaj je prva stvar, ki jo naredite v dnevu, in kaj zadnja?
Vzamem čebelji matični mleček, nahranim zajčka, mu dam zelišča, potem pa grem na stranišče. Najprej nahranim njega, šele nato grem lulat – si morete misliti (smeh)? Zvečer imam najprej pravi ritual čiščenja obraza, zatem pa uživam v branju.
Za obraz skrbim tako, da redno hodim na teenlifting. Gre za metodo Sanje Gošović, zdravnice iz Zagreba, ki je po letih raziskav razvila metodo optimalnega treninga obraznih mišic. Z leti mišice na obrazu in telesu upadajo, zato se pojavijo gube. Čeprav marsikdo pravi, da sem premlada za to, menim, da za telovadbo nisi nikoli premlad. In teenlifting je telovadba, je trening. Drugi dan imaš bolečine v mišicah, da komaj ješ (smeh). Tako kot pri vadbi telesa moraš biti tudi tu reden in potrpežljiv pri vadbi. Vso negovalno in dekorativno kozmetiko kupujem v organski trgovini Orca, hodim pa tudi na mezoterapijo v Dermatološki center Parmova.
Kako pa skrbite za postavo?
Zelo rada tečem in izvajam jogo. Trudim se jesti čim bolj zdravo, kolikor se pač da.
Se kdaj pregrešite?
Seveda, ampak nisem tip človeka, ki bi naenkrat pojedel recimo celo čokolado. Je pa res, da se ježku ne morem upreti (smeh). Trudim se jesti čim večkrat na dan.
Imate dodelan osebnostni slog? Kaj vam pomeni moda?
Včasih mi je prav odveč (smeh). Zelo rada sem v trenirkah, všeč pa mi je tudi, da sem lepo oblečena. Zagotovo nisem mahnjena na znamke – rada imam lepe stvari, vendar mi je čisto vseeno, kdo jih je naredil. Obožujem kakovostne stvari, kar je žal velikokrat povezano z visoko ceno. So mi pa zelo všeč slovenski oblikovalci, še posebno Tinka Černugelj, ki je naredila mojo obleko za zabavo ob startu Planet TV. Ima zelo lepe stvari.
Ste ženska, ki rada nakupuje?
Ne, to se mi zdi zelo naporno. In sovražim pomerjanje! Včasih kaj kupim, ne da bi to pomerila.
Bi v vaši garderobi našli kakšen res drag kos?
Kar nekaj, ja (smeh). Dve večerni obleki; vsaka stane 2.500 evrov, in škornje, za katere sem odštela 80 tisoč bivših tolarjev.
Koliko pa je modnih kiksov?
Nič, ker sem jih vse dala stran (smeh). Nekaj sem jih verjetno imela, čeprav je odvisno, za koga bi bili to kiksi. Kakšnim našim kvazimodnim strokovnjakom bi se najbrž zdelo, da imam v omari veliko kiksov (smeh).
Kaj bi nosili, če bi bili moški?
Slog Jamesa Bonda, tako najlažje opišem. Tudi športna oblačila, na primer znamke Diesel. Njihov vsakodnevni moški slog mi je všeč, ker je res moški, ne deški in ne nekaj vmes. Všeč mi je slog pravega moškega in ne maram, da moški nosijo razvlečene, brezoblične majice z V- ali še širšim izrezom. Dec mora biti dec!
Kateri so vaši najljubši modni dodatki?
Zelo všeč so mi klobuki, vendar je v Sloveniji malo priložnosti za njihovo nošenje, razen če se ti ljubi prenašati začudene poglede. Jih imam pa kar nekaj, ampak moram biti razpoložena zanje. Tako kot vsaka ženska imam rada torbice in kučme – iz umetnega krzna.
Česa ne bi nikoli oblekli?
Pravega krzna in brezobličnih oblekic, ki čisto pokvarijo postavo. Ravno pred kratkim sem pomerjala eno, ki je stala celo premoženje, a si v njej ne bi upala niti iz kabine.
Katere kose bi po vašem mnenju morala imeti vsaka ženska?
Črno oblekico, kavbojke, moško srajco in oprijeto krilo.
V čem se počutite najbolj ženstveno?
V moški srajici. Vem, da je kontradiktorno, vendar se pod moško srajčko, ki jo jaz navadno oblečem zjutraj, ne nosi ničesar razen hlačk. In tudi v kakšni lepi večerni obleki v slogu zlate dobe Hollywooda.
to je novinarska praksa članek?(smeh)
Majči, če ti bo dolgčas lahko spet prideš na Lj.Grad še na kakšno premiero z BPJ... ;)
Prej je nisem kaj dosti poznala, tudi pri njenem vodenju in igranju ji ne sledim prevec, vendar iz tega intervjuja moram prav reci, da je faca. Me je res pozitivno presenetila.