Potiho je stopil za njen hrbet in občudoval dolge zlatorumene lase spete v čop. Sedela je na malem vrtljivem stolu, oči pa je imela prilepljene na mikroskop. Občasno si je v blokec zapisala kakšno opazko in nato takoj znova pogledala v svoj pomanjšani svet. Z rokama ji je pogladil ramena, kot bi jo želel zmasirati. "Misliš, da te nisem slišala," je rekla, ne da bi umaknila oči od mikroskopa. Vse močneje ji je gnetel ramena, a rekel ni nobene. "Oh, kako paše tole! Lahko bi prišel že prej." Potem so njegove dlani pogladile njen hrbet in krenile drugam. "Hej!" je zavpila in končno dvignila glavo. Objemal je njeni veliki dojki in se režal na vsa usta. Vedel je, da jo moti pri opravilu, ki ima pri njej številko ena. Zavrtela se je na stolu in ga zaigrano resno pogledala izpod obrvi. Belo haljo je imela razpeto, spodaj pa le kratko majico. Videl je, da je dosegel svoj namen.
Bradavički sta lepo nabreknili in tiščali ob blago, da ju je bilo prav veselje gledati. Še bolj se je nasmejal, se sklonil k njej in jo poljubil na čelo.
"Preveč garaš, draga. Za danes si obljubila …" Vedela je, da ga bo spet pustila na cedilu. Z delom je bila zares pri koncu in ni si želela vsega prestaviti še za en dan. Z desnico mu je prešla čez rahlo izboklino na hlačah, na kratko zgrabila za premoženje in skesano dejala: "Vem dragi, a obljubim, da bom danes končala. Potem me imaš lahko zase ves mesec," je odvrnila. "To si rekla že prejšnji teden." V njegovih očeh je videla globoko užaljenost, zato je sklenila popraviti razpoloženje. Previdno mu je odpela zadrgo in vanjo smuknila s spretnimi prsti. Ko se je dokopala do korenjaka, se je zmagoslavno nasmehnila. "In zdaj misliš, da si se odkupila?"
Potem je na pol trdega korenjaka vzela ven skozi zadrgo in ga občudujoče gledala rasti tik pred očmi. Vrha uda se je dotaknila z ustnicami in ugotovila, da mamljivo diši. Pred odhodom iz laboratorija se je zgoraj vedno oprhal. V desnici je držala zdaj že lepo čvrstega korenjaka in ga poljubila na rožnato glavico. Takrat je vedel, da bo vsaj delno zadovoljen odšel, čeprav znova sam. Z iztegnjenim jezikom je podložila velikega tiča in ga vzela v usta. Lepo počasi, z izjemnim užitkom.
Spomnil se je zgodbic svojih prijateljev, ki so dejali, naj se ne zapleta z biologinjo, ker bo od dolgčasa umrl. Pa mu niti najmanj ni bilo dolgčas z njo. Pod žensko plahega videza in zatopljeno v delo se je skrivala sestradana mačka, ki je bila sposobna na plan skočiti kadarkoli. Ni ga presenetilo, da je to storila kar tam v laboratoriju. Nekoliko kasneje je z njo v naročju prevrnil kar nekaj reči, razbil kup epruvet in jo končno vendarle odložil na velik pult. Pod haljo je imela oblečene kratke hlače, ki so hitro končale na tleh. Še dobro, da je bil lastnik tistega laboratorija in sta bila v njem edina zaposlena. Ko je prodrl vanjo, se je ona z rokami lovila za njegova ramena in privzdigovala zadnjico, da bi mu prišla nasproti. Bilo ji je žal, da ga je pustila tako dolgo čakati. Tudi zaradi sebe. Šele v takšnih trenutkih se je zavedla, da delo ni vse in da ga resnično potrebuje ob sebi. V vsakem trenutku, na vsakem kraju jo je znal popeljati do silovitih vrhuncev. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, ko je sopel med njenimi potnimi stegni in jo rotil, naj gre z njim domov.
"Delo lahko počaka."
