Najina zgodba se je začela pred petimi leti in petimi meseci, ko sva se prvič srečala iz oči v oči. Spomnim se, bil sem oblečen v tisto pomečkano trenirko, ker sem se ravno vračal s treninga, čisto nepripravljen na zmenek. Nato se je pripeljala ona, čudovita, dolgolasa punca. Takoj sem začutil, da je med nama preskočila iskrica.
Oba sva se zaljubila in po približno petih mesecih sva začela živeti skupaj. Življenje z njo je bila prava pravljica. Nisem mogel spati, zbujal sem se, ker sem mislil da sanjam, vendar sem videl, da je vse to resnica. V življenju mi je pokazala resnično plat ljubezni in občutek sprejetosti. Vendar sva oba spoznala, da ljubezen zahteva dokazovanje.
Zadnje leto pa me je življenje vodilo k zamenjavi delovnega okolja in posledično k spoznavanju novih ljudi. Ne vem zakaj, vendar te spremembe so mi začele obujati stare rane oz. travme iz otroštva. Kot otrok nisem nikoli dobil občutka ljubljenosti, potrditve in objemov s strani staršev. Takrat sem se počutil ničvrednega, nesamozavestnega, ponižanega. Sprejemanje in potrditev sem začel iskati na vseh napačnih mestih (nove prijateljice, spletne zmenkarije), ves čas pa sem imel ob sebi osebo, ki mi je to sprejemanje, potrditev dajala vsak dan. A vendar se tega nisem zavedal. Postal sem čedalje bolj zaslepljen in ves svet se je moral vrteti okoli mene. Stalno sem imel težave s športnimi poškodbami in depresijo. V vseh teh težkih trenutkih mi je ona vedno stala ob strani in mi samo dajala, dajala in dajala … Medtem pa je moj egoističen karakter samo jemal, pozabil pa je dajati. Žrtvovala se je zame in postavljala na kocko svoje lastno zdravje in dostojanstvo. Bila je ženska, ki me je podpirala pri vseh neumnostih, ki sem se jih lotil. Namesto hvaležnosti pa sem ji dajal očitke, da je nadležna, tečna … Ne vem, kako sem postal tako sebičen moški. Videl sem le sebe, pozabil sem ji kazati čustvo, ki ga še vedno čutim do nje – ljubezen. Velikokrat se je počutila osamljena, jaz pa si nisem znal vzeti časa zanjo.
To sem začel počasi dojemati in spoznal sem, da moram svoje stare vzorce, svoje rane iz otroštva zaceliti sam. Dojel sem, da bi bilo dobro to prtljago pregledati, izločiti nepotrebne stvari in vzeti le tisto, kar bi mi v življenju koristilo. Zadnja dva meseca razmerja sem bil bitko sam s sabo, prepoznaval rane preteklosti, začel sprejemati njene omejitve, ki so se na koncu izkazale ne kot omejitve, vendar kot zdrava pamet. Začel sem spreminjati samega sebe in sprejel odgovornost za vsa svoja bedna dejanja. Svojo odvisnost od iskanja potrditve in sprejemanja drugje kot doma, sem preusmeril v spoznavanje sebe, prišel v stik sam s sabo in ugotovil da na koncu lahko sam izbiram svoje počutje. V tem obdobju reševanja samega sebe, pa sem spet popolnoma pozabil na NJO, ki mi pomeni največ v življenju. Za novo leto sem si zaobljubil pokazati, da sem spremenjen človek in želim nadaljnje življenje preživeti z njo. Skrivaj sem načrtoval zaroko, toda zgodilo se je naslednje ...
Prišel je nedeljski večer, ko so se mi vse sanje, želje in načrti podrli. Povedala je, da je nesrečna in da noče biti več z mano. Šokiran sem obsedel na stolu, zmrznil sem. Tako močno me je ta stavek prizadel, da sploh nisem znal odreagirati. Sedaj sem ostal sam, nesrečen, popolnoma izgubljen. Boli me, zelo boli. Tako kot je njo, takrat ko sem se obnašal egoistično in ji premalo izkazoval ljubezen, ki sem jo vedno čutil do nje. Navkljub vsem, draga moja Sara, nikoli v teh letih te nisem prenehal ljubiti, še vedno te občudujem. Bil sem neskladen, čutil sem eno, delal pa drugo. To je največja lekcija v mojem življenju, da me je zapustila oseba, ki jo imam najraje. Zavedam se, čeprav prepozno, koliko mi je pomenila.
Sedaj bi naredil vse, da bi jo dobil nazaj in ji pokazal, da jo znam ljubiti in jo osrečiti, kot sem jo osrečeval pretekla leta. Upam, da naju bo usoda ponovno združila, da uresničiva vse najine skupne načrte. Medtem časom pa bom nadaljeval s trdim delom na sebi, oblikoval harmonijo med emocijami in umom, ter tako prišel mojemu bistvu v življenju.
P.S.: Sara moja, moja ljubezen do tebe nikoli nebo ugasnila.
Večno tvoj, David.
V bistvu, kar piše sta kar oba pacienta. Iluzija
A to zdej ze lahko bralci posiljajo prispevke.....tole opravicilo je pa tud kr neki....da resujes nekaj kar bi mogla sama med seboj......tko pa nekaj napisat...da se smili celi drzavi ...je pa prav pateticno.....
Če gre za resno ljubezen, ni nikoli prepozno, da se prejšnje napake popravijo. Če ...