V nadaljevanju preberite:
- Družbena omrežja lahko hitro zanetijo ljubosumje. Všečki, novi sledilci, komentarji in čas zadnje prijave so pogosto dvoumni, vendar si jih ljudje razlagajo skozi lastne strahove in negotovosti.
- Nenehno preverjanje partnerja težavo še poglablja. Psihologinja opozarja, da nadzor prinese le kratkotrajno pomiritev, nato pa se pojavi potreba po novem preverjanju in nastane začaran krog.
- Rešitev je v zaupanju, ne v nadzoru. "Vidimo, kaj partner počne, ne pa tudi, zakaj to počne," pojasnjuje psihologinja in dodaja, da ljubosumje pogosto več pove o naših lastnih strahovih kot o vedenju partnerja.
Družbena omrežja so v partnerske odnose prinesla tudi novo obliko ljubosumja. Ljudje spremljajo, komu partner namenja všečke, koga začne slediti, kdo mu komentira objave in kdaj je nazadnje prijavljen. Pri nekaterih gre preverjanje tako daleč, da prebirajo tudi partnerjeva zasebna sporočila.
Klinična psihologinja in seksologinja Veronica Rossi opozarja, da so številni spletni signali sami po sebi brez jasnega pomena, vendar jim ljudje pogosto pripišejo veliko večjo težo, kot si jo zaslužijo.
"To so pogosto signali brez objektivnega pomena. So dvoumni, naš um pa jih razlaga tako, da išče potrditev lastnih strahov. Okoli njih lahko začne graditi celo prave scenarije," pojasnjuje Rossi.
Vidimo, kaj partner počne, ne pa tudi zakaj
Po mnenju psihologinje je tako imenovano digitalno ljubosumje povezano predvsem z ogromno količino informacij, ki nam jih ponuja tehnologija. Družbena omrežja omogočajo vpogled v številne podrobnosti partnerjevega življenja, vendar nam pogosto ne ponudijo konteksta.
"Digitalno ljubosumje ne izhaja toliko iz tega, kar druga oseba počne, ampak iz ogromne količine razlag, h katerim nas spodbuja tehnologija," pravi Rossi. Družbena omrežja po njenem mnenju povečujejo tudi občutek negotovosti. Na njih ves čas vidimo nove ljudi, življenjske sloge in možnosti, zaradi česar lahko dobimo občutek, da smo zamenljivi. Partnerski odnos se tako hitro spremeni v tekmovanje.
"Družbena omrežja nam ponujajo ogromno informacij, a zelo malo pojasnil. Vidimo, kaj partner počne, ne pa tudi, zakaj to počne. V praznem prostoru naš um projicira lastne negotovosti ter ga zapolni s strahovi, primerjavami in katastrofičnimi scenariji," opozarja.
Preverjanje partnerja lahko težavo še poslabša
Posebna past je občutek nadzora. Če lahko vidimo partnerjevo lokacijo, čas zadnje prijave ali njegove spletne aktivnosti, se zdi, da imamo nad situacijo več nadzora. Toda po besedah psihologinje je ta občutek pogosto zgolj navidezen.
"Lahko vidimo, kaj oseba počne, ne moremo pa videti, kaj čuti. Opazujemo lahko gesto, ne pa namena, ki stoji za njo. Naši možgani težko prenašajo neznano, zato majhne signale spremenijo v zgodbe, ki pogosteje temeljijo na naših strahovih kot na resničnosti," pravi Rossi.
Nenehno preverjanje partnerjevih aktivnosti zato ne prinese trajnega miru. Tudi če posameznik najde dokaz, da je vse v redu, je olajšanje pogosto kratkotrajno in kmalu se pojavi potreba po novem preverjanju.
"Takšno nenehno spremljanje ljubosumja ne zmanjšuje, ampak ga naredi kroničnega. Ustvari začaran krog, v katerem nadzor zahteva še več nadzora. Nadzor ponudi trenutno olajšanje, dolgoročno pa težavo še hrani," opozarja psihologinja.
Rešitev ni v tem, da o partnerju vemo vse
Digitalno ljubosumje postane posebej problematično, ko preverjanje postane avtomatično, stalno in prisilno, vpliva na razpoloženje ter nadomesti iskren pogovor med partnerjema.
Rossi svetuje, da je treba hkrati graditi zaupanje v partnerja in se naučiti prenašati določeno mero negotovosti. "Zveza se gradi s pogledom iz oči v oči, ne s preverjanjem časa zadnje prijave," pravi.
Ob tem poudarja, da ljubosumje pogosto pove več o človeku, ki ga občuti, kot o njegovem partnerju. "Ljubosumje pogosto govori o naših osebnih izkušnjah bolj kot o vedenju druge osebe. Pravzaprav sporoča potrebo po tem, da bi se počutili opažene, varne in izbrane," pojasnjuje Rossi.
Po njenem mnenju partnerski odnos ne postane varen takrat, ko o drugi osebi vemo prav vse, temveč takrat, ko nimamo potrebe vedeti vsega, da bi se počutili ljubljene. "V svojem bistvu ljubosumje izhaja iz nemogočega poskusa, da bi odpravili skrivnost druge osebe. Tehnologija ustvarja vtis, da je to mogoče, saj nam ponuja neskončen niz namigov. Toda namig ni resnica," sklene psihologinja.
