Veronika Podgoršek: "Za dober odnos sta vedno potrebna dva"

Če bi morali izpostaviti najpomembnejša nauka iz knjige Ljubezen na terapiji - Vodnik do srečnega partnerstva, katera bi izpostavili?
Najbolj pomembno je začeti pri sebi in spoznati sebe - česa si želim, česa si ne želim, kdo sem, kaj sem, kaj me moti in zakaj se na stvari in ljudi odzivam tako, kot se. Ko poznaš samega sebe in drugemu dovoliš, da te res spozna, si že na polovici poti do sreče in zadovoljstva. Za dober odnos sta vedno potrebna dva, zato za srečen odnos potrebujemo nekoga z enakimi predispozicijami. Pomembno je tudi, da partnerja nista tiho, ampak se znata sproti pogovarjati in uskladiti. Vedno tudi rečem, da bi bilo veliko lažje, če bi vedeli, kaj točno iščemo, kakšni ljudje nas privlačijo in kakšni ljudje nas odbijajo in zakaj je tako. Če tega ne vemo, se vrtimo vedno v istih krogih. Seveda so predpogoj za srečno zvezo tudi podobne vrednote, način življenja, podoben pogled na vzgojo …

Se pravi, da ključ leži v komunikaciji in izražanju sebe …
Točno tako. Drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako. Partner nas mora razumeti. Če razume, zakaj vas nekaj boli, lahko spremeni svoje obnašanje, ker noče, da bi vas bolelo. Tukaj je ključna empatija. Svoje nezadovoljstvo lahko na primer izrazimo tako: ’Ko to narediš, me boli, saj me tvoje obnašanje spominja na to situacijo in se tega prestrašim. Ta občutek lahko izhaja iz moje preteklosti, ko se mi je zgodilo to in to.’ Skratka, treba je podati neko pojasnilo. Na drugi strani pa moraš seveda imeti osebo, ki ne bo zamahnila z roko, češ da je to vaš problem, ampak vam bo prisluhnila in pomagala, da se ta negativni občutek ne bo poglobil.

Ženske lažje izražajo svoja čustva in hotenja kot moški. Zakaj?
Eden od vzrokov tiči v možganih. Ženski spol ima veliko bolj razvit predel za prepoznavanje obrazne mimike, tona glasu, komunikacijo. To pa seveda ne pomeni, da moški v osnovi ne znajo komunicirati oziroma da ne čutijo. Treba se je naučiti, kako priti do skupnega jezika.

Neka mama in žena je na svojem blogu zapisala, da v njenem življenju otrok ni na prvem mestu, ampak je to partner. Se z njo kot mama in žena strinjate?
Definitivno. Partnerstvo je prvo. Nenazadnje otroci čutijo, kaj se dogaja med staršema. Če je ljubezen prisotna, si kot ženska veliko bolj izpolnjena in lahko svojemu otroku na čisto drugačen način daješ občutek varnosti, ljubljenosti, mirnosti. Enako tudi moški. Zato mora biti partnerstvo na prvem mestu. Če se pozabi na partnerja, družina razpade.

Kako »smrtonosna«, če se lahko tako izrazim, pa so za zvezo pričakovanja, ki jim ima vsak?
Moramo si priti na jasno, kaj so naša pričakovanja in ali so ta pričakovanja realna. Zelo pomembno je tudi, da svoja pričakovanja izrazimo, saj partner ne more brati naših misli. Mi smo lahko v popolnoma drugem »filmu« kot nekdo zraven nas. Ista stvar je meni lahko veliko bolj pomembna kot mojemu partnerju. In spet smo pri komunikaciji. Veliko bolezni in težav izzveni, ko človek o določeni temi spregovori in je slišan.

Na srečo je skrb za dušo vse manjši tabu ...
Definitivno in prav je tako. Ljudje umirajo znotraj sebe.

Katere napake v odnosu najpogosteje delajo ženske in s tem preženejo partnerja, in katere moški?
V osnovi je največja težava prenizko poznavanje psihologije. Bolje, kot poznamo sebe in svoje vzorce, lažje bomo delali s sabo in z drugimi. Ker se ne poznamo, se spodbijamo na vedno istih čereh. Vzorci, ki se ti zapišejo v telo, ustvarijo vzdušje, ki ga nezavedno ponavljaš in iščeš, ker ti je poznano. Če ti je bil v otroštvu, ko se je formirala psihična struktura, od pomembnih oseb v tvojem življenju vcepljeno, da niso dovolj dober, se boš tako počutil v vseh odnosih. Na tem občutku lahko bazira tvoje celo življenje, dokler tega ne ozavestiš in začneš predelovati. Kot rečeno, najprej je treba poznati sebe, nato ugotoviti, česa si želimo in to skomunicirati s partnerjem. Sicer bo prišlo do težav. Zgodi se, da k meni pridejo osebe, ki so skupaj 20 ali 30 let, in ugotovimo, da s seboj vlečejo težave, ki so nastale že v prvem letu odnosa.

Ali do tega pride zato, ker se na začetku zveze poskušamo prikazati v čim boljši luči?
Do tega seveda pride tudi zato, ker želimo biti všečni, ugajati in poskušamo drugemu pokazati, da ga sprejemamo, da smo super … Marsikdo takrat počne stvari, ki jih sicer ne bi, kar čez čas postane tudi partnerjeva težava, saj bo slej kot prej spoznal, da je bi zaveden. Primerov je veliko. Mlajše moške na primer testosteron spodbuja h konstantnemu dokazovanju. So tekmovalni in iščejo svoj položaj. Ženska v tistem obdobju ni na prvem mestu in takrat se lahko počutijo osamljeno in zavrnjeno. Velikokrat iz ženskih usta slišim: »Kje si bil takrat, ko se bila sama z otroki?« Ko se moški začno umirjati, pa so se zamere že poglobile in ženska ne občuti več ljubljenosti in ljubezni. Obupala je.

Ali drži, da se največ parov k vam zateče zaradi nezvestobe?
Tako je bilo nekaj let nazaj, ko sem na temo nezvestobe napisala dve knjigi. Sedaj pa pridejo na terapijo, ko se v odnosu pojavijo neskladja, iz katerih par sam ne najde poti. Še vedno pa je nezvestobe ogromno.

Menda imate največji naval po dopustih. Zakaj?
Dela je čez celo leto dovolj. Nekatere prelomnice seveda obstajajo – mesec december, počitnice na morju. Takrat se ljudje družijo in ni toliko motečih elementov, kot je služba. V tem času so priseljeni predelati določene stvari, da bi šli naprej. Pred težavami se v teh primerih ne moreš več skriti.

Kako se odzovete, ko opazite, da si eden od partnerjev želi biti na terapiji, drugi pa ne?
Najlažje je delati s pari, ki imajo enake želje – ostati skupaj ali pa se raziti. Najtežje pa so seveda primeri, ko želi en partner oditi, drugi pa zvezo rešiti. Na terapiji se to zelo hitro začuti in tudi hitro ubesedi.

Kako se v tem primeru odzovejo?
Najprej nastane tišina, nato pa priznajo, da je res. V bistvu so komaj čakali, da nekdo to  namesto njih izusti. Terapija je uspešna le, če sta oba pripravljena delati na sebi. V teh primerih je vse rešljivo. Seveda pa pot ni lahka. Težko se je soočiti sam s sabo in s stvarmi iz preteklosti. Težka so lahko tudi občutja ob spoznanju, kaj si nehote povzročil ljubljeni osebi.  

Kdaj se za ljubezen ne splača več boriti?
Ko si v odnosu sam. Ko je nekdo iz odnosa čustveno že izstopil.

Verjamete, da je lahko zveza, ki je bila že prekinjena, uspešna? Se splača dati partnerju drugo možnost?
Včasih gre pri odhodu za klic na pomoč. Nekdo na takšen način sporoča, da v zvezi nekaj ni v redu, a si v bistvu sploh ne želi oditi, v takšnem odnosu pa kljub temu ne zmore biti več. Upanje pa ostaja, saj si želijo, da bi odnos obstal. Zato nekateri pari večkrat poskusijo rešiti zvezo. Če se pri tem ujameta, če se drugi partner prebudi in se soočita s težavami, potem se stvari lahko spremenijo na bolje. Če pa se nič ne spremeni, ker enemu od partnerju ugaja, da so stvari takšne, kot so, pa se je treba vprašati, ali lahko živimo v takšni zvezi.

Aleksandra Saša Prelesnik

Napisali ste dve knjigi o nezvestobi. Kaj je ljudem, ki skačejo čez plot, skupnega?
Razlogov je ogromno. Ločiti je treba ljudi, ki jim je nezvestoba način življenja in v zvestobo sploh ne verjamejo, od ljudi, ki jim je zvestoba vrednota, a se jim je skok čez plot enostavno »zgodil«. Vzroki so lahko individualni ali pa gre za neke medpartnerske plese. Občutek nezvestobe se lahko pojavi tudi v primeru, ko partner ne izpolni obljube, ko te nekdo zanemarja, ponižuje …

Kakšni so individualni vzroki za nezvestobo? Gre morda za potrebo po dokazovanju?
Lahko gre za to. Lahko gre tudi  za nerazčiščene stiske, osebnostne motnje … V teh primerih partnerski odnos ne igra nobene vloge.

Pravijo, da bo nekdo, ki je enkrat skočil čez plot, to storil spet in spet …
To ne drži. Velikokrat se ljudje z drugimi zapletejo, ko je odnosa čustveno že konec, in nato za vse čase ostanejo z osebo, s katero so imeli afero. Do razmerij lahko danes, tudi zaradi družbenih omrežij, zelo hitro pride zaradi nepoznavanja meja.

Vaša nova knjiga Ljubezen po ljubezni govori o razhodih. Kako morata partnerja ravnati, kaj morata dati ’na stran’, da bi bil razhod čim bolj harmoničen?
Dejstvo je, da je razhod vedno boleč, tudi za tistega, ki si je razhoda želel, saj se poslavljamo od nekega življenja, sanj, želja … Na partnerja si navezan. Včasih se pojavijo negativna čustva, želja po maščevanju. Pomembno je, da prevlada razum, kar seveda ne pomeni, da ne smemo čutiti. Čustva je treba predelati in ovrednotiti, a ne na plečih bivšega partnerja in otrok. Na dolgin rok s takšnim mišljenjem škodimo samim sebi.

Kako najhitreje preboleti zvezo?
Vsak odnos je treba ovrednotiti in treba je ovrednotiti tudi sebe v tem odnosu – kakšen sem bil, kaj se je dogajalo, kakšen bi si želel biti … Bolje, kot poznam sebe, lažje bom ovrednotil, kaj je moje in kaj je od drugega. Vprašati se je treba, kaj želim odnesti s sabo naprej in kaj pustiti za sabo. Nato je treba iti naprej.

Ko sebe vrednotimo v odnosu, se ponavadi vidimo v lepi luči, brez ali z malo napakami. Razhod je v takšnih primerih še težji.
Točno tako. Treba je pogledati svoj doprinos k odnosu in si morda priznati, da si si poiskal takšen tip partnerja, ob katerem si lahko zaigral vlogo, ki ti je znana. Primer: ženska, ki je pogrešala očeta ali je bila s strani očeta zavrnjena, si bo poiskala moškega, ki bo v osnovi nedosegljiv in bo zato večno upala, da jo bo res opazil.

Kdaj bi si morala oseba, ki ne more preboleti odnosa, poiskati pomoč?
Ko začuti, da ne zmore sama, da škodi sebi in otrokom in ko začuti, da si želi pogovora in razumeti, kaj se z njo dogaja.

Pravijo, da spola razhod doživljata drugače - moški po razhodu najprej uživajo v novem občutku svobode, ženske pa žalujejo, čez čas pa se zgodba obrne. Ali to drži?
Odvisno od osebe. Ogromno je tudi žensk, ki se najprej vržejo v zabavo. V osnovi smo si vsi zelo podobni. Vsi hrepenimo po odnosu, pripadnosti, po občutku ljubljenosti, zato se to slej kot prej v moških in ženskah spet prebudi.

Aleksandra Saša Prelesnik