Položil sem jo sredi nasada

Precej daleč, a vsekakor vredno poti, še posebej, če veš, da te vabi sama baronica. Po najinem prvem stiku je želela, da ji pišem. Po prvem pismu pa, da ji pišem večkrat. Njeni odgovori so bili vedno vljudni, a hkrati dovolj provokativni, da so me vznemirili. Njene besede na papirju so podžigale mojo domišljijo, na koncu pa me je vedno pustila nekje na odprtem. Tudi zato sem sprejel povabilo, da si končno odgovorim na nekaj vprašanj.

Samska ženska, blizu petinštiridesetega leta verjetno ni govoričila v tri dni, ko je dejala, da me ima večkrat v mislih in ji je žal, da je med nama tako veliko kilometrov. Všeč ji je bilo moje pisanje, skrbno izbrane besede in dejstvo, da sem ji večkrat nakazal, kaj si dejansko mislim o njej.
In kaj sem si mislil?

Da je prelepa ženska v letih, ko nikakor ne bi smela biti samska. Da je škoda njene lepote za tisto ogromno graščino, nekaj služinčadi in zgaranega vrtnarja. Ko sem vstopil v avlo, me je že čakala vsa nasmejana in bogato opravljena. V roko mi je potisnila kozarec penine in me prijateljsko poljubila na lice. "Prišel si," je zavzdihnila v olajšanje. "Seveda sem. Bil bi nor, če ne bi," sem se zasmejal nazaj in ji nazdravil. "In čemu se imam zahvaliti za povabilo na tako veličastno zabavo?" "Se šališ?" se je začudila. "Ta zabava je tebi v čast."

Ostal sem brez besed in skušal dojeti, ali se šali z menoj ali pa je v svojem dolgočasju obdana z neizmernim bogastvom zares prišla na tako noro idejo in priredila zabavo samo zato, da sem prišel. Sledil sem ji na vrt, kjer se je bohotilo vse, kar si je tam od nekdaj želela. Vrtnice so bile kot dragulj tistega vrta, ki je bil prej botanična umetnost kot pa samo vrt. "Stari vrtnar se očitno spozna na svoje delo." "Se," je odvrnila. "Za kaj drugega pa ni."

Njeno predrzno namigovanje je razpihalo žerjavico moje tleče strasti. Z roko je šla pod mojo in povedla korak. Nekje na pol poti od graščine do vinograda, se je postavila predme in me gledala naravnost v oči. Njeno bujno oprsje se je divje dvigalo ter spuščalo, ko je očitno vse težje zajemala sapo. Hodila sva počasi. Ni bilo od tega. Bila je vzburjena in želela si me je kar tam.

Potegnila me je v trto, kjer sva sedla na tla, potem me je strastno poljubila. Njene zasanjane oči so me pogledale, prsi pa so se še močneje kipele izza utesnjene obleke. Angelina je bila že na prvi pogled strastna ženska, a v tistem trenutku je presegla samo sebe. Njene oči, njeno dihanje, njene mamljive ustnice … Vse to me je prisililo, da se predam čustvom. Ljubil sem se z baronico, sredi njenega posestva, v četrti vrsti nasada vinske trte, ki je dajala grozdje za tako cenjeno vino kot je bilo tisto v njenih kleteh.

Njene dolge noge so silile na plano in moral sem jih tiščati navzdol. Že sama od sebe se je vsa razgalila, mi pred nos nastavljala svoje bujno oprsje in me vprašujoče gledala kot bi čakala pohvalo. "Draga moja Angelina … Ostal sem brez besed. Prelepa si," sem zavzdihnil in ji roke potisnil nad glavo. Poljubljal sem jo na tiste lepe prsi, ji s telesom suval med pohotna stegna in užival v krepkem objemu njenih nog. Bila je strastna, kot bi si lahko le želel, in obljubljala mi je, da imava to med trto le za prvo pomoč. Želela je, da ostanem čez vikend, da bi mi razkazala posestvo. Obljubila mi je veliko sobo z velikansko posteljo.

Če ji le dovolim spati ob sebi.