Ponedeljek
Ura je šele osem in zdelo se mi je, da sem nekaj slišala spodaj, zato sem šla do okna. Nekdo je pripeljal kolegico in v trenutku sem boljše volje. Grem se ji vreč za vrat.
12:10
Zdi se mi, da se je vrnila povsem drugačna. Kot bi bila jezna na ves svet. Šla sem v sobo, ker se mi je zdelo, da želi govoriti s Hansom. Če sem prav razumela nekaj besed, naj bi jo opeharili pri plačilu in je od Hansa zahtevala, naj izterja od znancev še tisto, kar ji pripada.
Kot kaže, so ji zaračunali uporabo vseh zadev za popestritev in ni bilo vse skupaj zastonj, kot je sprva mislila.
14:20
Šla sem si po kosilo v kuhinjo in slišala stokanje v Hansovi sobi. Nisem se mogla upreti in sem šla poškilit skozi okno. Prvo, kar sem videla, me je vrglo nazaj. Kolegica je bila na postelji razkrečena kot na razstavi, roke je imela privezane na posteljo, Hans pa jo je močno udarjal z dlanjo po ritnicah.
Sprva sem pomislila na policijo, a kaj kmalu uvidela, da je očitno pristala na neko igro v zameno za njegovo uslugo pri posredovanju glede denarja.
Kar pošteno se jo je lotil in malce se bojim, da naju ne bo kar tako izpustil iz rok. Grabil jo je za joški, kot bi ju želel odtrgati z nje, in bil nasploh zelo grob.
Kaj pa, če naju zaklene v sobo, pobere dokumente in naju prisili v delo? Sicer mi ne deluje takšen, a ne bi rada tvegala.
17:15
Kolegica je prišla gor vsa izmučena, kot izžeta cunja. Ni se želela pogovarjati z mano o tistem, kar se je dogajalo spodaj, zato sem prenehala vrtati vanjo. Se pa strinja z mojim razmišljanjem in sva sklenili, da uideva takoj, ko bo odšel iz hiše, še preden posumi najin namen o odhodu.
Očitno tudi Hans ni takšen, kot je videti navzven.
