Bilo mu je všeč in tako so ga začeli klicati tudi ostali. Postal je sproščen in vse bolj samozavesten, vmes pa premleval o Irmi, svoji ženi in vsem ostalem, kar se mu kar naenkrat dogaja v življenju. Kar navajen je že bil, da je to dolgočasno in se dan začne pred televizorjem ter se tam tudi konča.
Zdaj pa je imel denar, lahko je hodil okrog, pa še slinil se ni več za vsako. Postal je zelo izbirčen in se odločil, da se ne bo več pustil vsaki, ki mu bo mokro češpljo potisnila v dlan. "Džoniii …" je zažvrgolela zagorela lepotička, ki je ravnokar stopila iz kadra snemanja. "Mi lahko prosim prineseš ogrinjalo tamle s stola?"
Ob tem ga je milo pogledala in ostali so se prikrito nasmehnili Janezovi pohlevnosti. Taja mu je bila zelo všeč in je bila ena redkih modelov, ki se mu ni zdela avšasta. Z njo bi takoj, a kaj, ko jo je v studio hodil iskat neki postaven fant in grdo gledal vse, ki so se mu znašli na poti. Presenetila ga je in ga poljubila na lice, ravno takrat pa je vstopil omenjeni tip.
Janezu je zastalo srce, a izkazalo se je, da je le njen šofer. V studiu so jih najemali za dekleta brez avtomobila, ali pa za tiste, ki nimajo vozniškega izpita.
Sproščeno je stopil nazaj k družbi in sklenil, da jim bo privoščil eno šalo o blondinkah iz svojega bogatega repertoarja. "Že veste, na kaj mora paziti blondinka, ko grabi listje?" Fantje so se že nasmihali, a vsi skomigovali z rameni. "Da ne pade z drevesa!" je dodal Janez in se na ves glas zasmejal.
Tudi ostali so se režali, le da še bolj na glas kot on sam. Ko se je obrnil naokoli, je za njim stala direktorica studia. Blond, seveda, in za čuda prav nič nasmejana.
"Janezek je prinesel k uri gospodinjstva luster …" je presenetila Kresalka.
"… učiteljica pogleda Janezka in mu reče, da to pa že ni za v usta … Janezek pa odgovori nazaj, da je slišal očeta zvečer iz spalnice, ko je mami rekel, naj ugasne luster, da ji ga da v usta." V prostoru je vladala smrtna tišina, vsi so bili tako zelo presenečeni, da so šele po nekaj sekundah dojeli šalo in eksplodirali. Janezu je bilo nerodno kot že dolgo ne in je le še gledal v tla.
"Marš na delo!" ni bila več za vice direktorica. Janez je bil za tisti dan pečen, saj so si ga privoščili na vsakem koraku. Še posebej zato, ker je skrbel za luči.
"Pazi Džoni, HAHAHAHA, da ne boš pojedel lustra! HAHAHA!" Sam si je bil kriv, ko pa je tako neodgovorno pravil vice o blondinkah, a prisegel si je, da jim bo tole še vrnil. Pa šefici tudi in to z dvojno mero.
Že od prvega srečanja z njo je dobil občutek, da je zategnjena in naduta prasička, ki je potrebna, da jo faše od zadaj. O takšni je večkrat sanjaril in prav rad bi jo slišal moledovati, naj ji ga ne zabija tako na silo. Takrat bi jo nažgal še močneje in vlekel za lase, da se ne bi mogla zganiti niti za milimeter.
Takrat je Janeza nekdo prijel za ramo in ga skorajda mahnil na zobe. Komajda se je zadržal in jezno pogledal proti njemu. "Oprosti, samo … žena te išče, tamle pri vhodu je."
